XXV. strokovno srečanje ZSDSP -
Bled, 16. in 17. oktober 2003
KAKO NAPREJ - NOVE USMERITVE
ZA DELOVANJE SVETOV DELAVCEV
Pod tem naslovom
se je odvijal letošnji tradicionalni jesenski dvodnevni strokovni
posvet predsednikov svetov delavcev okviru Združenja svetov
delavcev slovenskih podjetij, ki je bil tudi tokrat namenjen
obravnavi, izmenjavi izkušenj in skupnemu oblikovanju usmeritev
za prihodnje delovanje na nekaterih ključnih področjih razvoja
sistema delavske participacije v Sloveniji, še posebej na
področjih zagotavljanja ustreznih materialnih pogojev za
delo in varstva soupravljalskih pravic svetov delavcev, izgrajevanja
sistema pravne varnosti zaposlenih in sodelovanja s sindikati
v podjetjih.
V uvodni temi "Zagotavljanje
materialnih in drugih pogojev za uspešno delo svetov delavcev" je
sekretar ZSDSP mag. Mato Gostiša najprej predstavil
in komentiral rezultate anketne raziskave, ki je bila zaključena
oktobra 2003 in s katero smo v združenju želeli podrobneje
preveriti uresničevanje nekaterih določil zakona o sodelovanju
delavcev pri upravljanju (ZSDU), predvsem tistih, ki se nanašajo
na zagotavljanje materialnih in drugih pogojev za delo svetov
delavcev v podjetjih. Anketna raziskava je bila izvedena
izključno med sveti delavcev iz podjetij, ki so člani ZSDSP,
kar pomeni, da gre za t.i. priložnostni vzorec in zato rezultatov
ni mogoče preprosto posploševati na celotno slovensko prakso.
Sodeč po informacijah iz prakse pa je stanje na tem področju
v ostalih slovenskih podjetjih po vsej verjetnosti v povprečju
še nekoliko slabše kot ga prikazujejo rezultati te raziskave.
Čeprav ZSDU svetom delavcev na tem področju zagotavlja dokaj
dobro osnovo za normalno delo, pa praksa dokazuje, da gre
hkrati za enega izmed najbolj kršenih zakonov, zato v številnih
podjetjih teh stvari še nimajo ustrezno urejenih in tako
svetom delavcev ne zagotavljajo vseh nujno potrebnih pogojev
za uspešno delo.
Med bolj zanimivimi rezultati
raziskave (anketna raziskava je v celoti objavljena v
posebnem prispevku v tej številki revije) so vsekakor podatki
o številu sklenjenih participacijskih dogovorov, o organiziranosti
rednih posvetovanj članov svetov delavcev s sodelavci (s
svojo "bazo"), o izobraževanju članov svetov delavcev za
kvalitetnejše opravljanje svojih funkcij in o (pol)profesionalnem
opravljanju funkcij v svetu delavcev. Tako so ankete pokazale,
da kar 21% svetov delavcev še vedno nima sklenjenega participacijskega
dogovora z upravo, kar bi jim zagotovilo najnujnejše osnovne
materialne in druge pogoje za neodvisno delovanje. Ta podatek
je kar nekoliko presenetljiv in obenem zaskrbljujoč predvsem
zaradi tega, ker je tak dogovor med svetom delavcev in upravo,
zaradi nujnosti ureditve nekaterih vprašanj po ZSDU, obvezen
akt, zato je v vseh primerih, ko dogovor ni možen, priporočljiva
uporaba arbitražnega postopka. Precej rezerv se skriva tudi
v tesnejšem sodelovanju članov svetov delavcev s svojimi
sodelavci, saj je anketa pokazala, da imajo samo v 12% podjetij
člani svetov delavcev organizirane redne uradne ure za delavce.
Tukaj svete delavcev čaka še ogromno dela, saj je prav neposreden
in stalen stik z zaposlenimi v podjetju ter podpora zaposlenih
k stališčem sveta delavcev prav gotovo ključni pogoj za njegovo
uspešnost. Anketa je pokazala tudi precej kritične razmere
na področju izobraževanja članov svetov delavcev za učinkovitejše
soupravljanje, saj podatki kažejo, da so sveti delavcev v
preteklem letu izkoristili manj kot 20% zakonsko zagotovljenega
fonda ur za tovrstno izobraževanje. Poleg razlogov za tako
nezavidljivo stanje na področju izobraževanja, ki so na strani
delodajalcev, pa pri tem ni mogoče spregledati tudi razlogov,
ki so na strani svetov delavcev oz. njihovih članov samih,
saj so kar v 56% podjetij ocenili, da je nezadostna izraba
zakonskih pravic do izobraževanja predvsem posledica nezainteresiranosti
samih članov svetov delavcev. Skratka, na tem področju bodo
morali sveti delavcev čimprej sprejeti ustrezne ukrepe, bodisi
z zaostritvijo odgovornosti svojih članov, bodisi z uvedbo
diferenciranega nagrajevanja neprofesionalnih članov svetov
delavcev v odvisnosti od izpolnjevanja njihovih dolžnosti,
med katere vsekakor sodi tudi dolžnost izobraževanja za učinkovitejše
soupravljanje. Izjemno zanimivi so tudi podatki, da so v
anketiranih podjetjih samo v 35% izkoristili zakonsko možnost
polprofesionalnega in le v 19% zakonsko možnost profesionalnega
opravljanja soupravljalskih funkcij. Ker so hkrati v večini
podjetij na podlagi lastnih izkušenj ocenili, da v današnjih
razmerah učinkovito delovanje svetov delavcev zgolj na volonterski
osnovi praktično ni več mogoče, bo potrebno tako velik razkorak
med zakonsko ureditvijo in dejanskim stanjem čimprej temeljito
proučiti ter pripraviti in izpeljati ustrezne ukrepe.
Vsi ti in še mnogi drugi
rezultati iz obravnavane raziskave so bili torej zelo podrobno
predstavljeni v uvodnem delu strokovnega srečanja članov ZSDSP,
ki mu je sledila živahna razprava, v kateri so udeleženci
predstavljali urejenost tega področja v svojih podjetjih in
svoje izkušnje ter poglede za izboljšanje stanja. Hkrati
je razprava pokazala, da je stanje na tem področju v slovenskih
podjetjih zelo različno in odvisno od vsakokratnih konkretnih
razmer, kar pomeni, da ni mogoče oblikovati nekih splošnih
navodil za ravnanje vseh svetov delavcev. Zato so bile ob zaključku
razprave sprejete samo usmeritve in priporočila tistim svetom
delavcev, ki ustreznih materialnih in drugih pogojev za svoje
delo še nimajo zagotovljenih, da s pomočjo obravnavanega anketnega
vprašalnika, na eni od prihodnjih sej sveta delavcev, še enkrat
temeljito ocenijo lastno situacijo in sprejmejo ter izvajajo
ukrepe, ki bodo prilagojeni konkretnim razmeram. S strani ZSDSP
pa jim bo pri tem zagotovljena vsa potrebna strokovna, predvsem
pravna pomoč.
V drugi temi "Varstvo
soupravljalskih pravic sveta delavcev" je najprej ga. Jana
Uran, univ. dipl. pravnica, državna podsekretarka in
vodja sektorja za nadzor delovnih razmerij pri Inšpektoratu
RS za delo, predstavila možnosti sodelovanja svetov delavcev
z inšpekcijo dela. Pri tem je poudarila, da je temeljna
pravna podlaga za inšpekcijski nadzor nad izvajanjem ZSDU
opredeljena že v 1. členu Zakona o inšpekciji dela (Uradni
list RS, št. 38/94, 32/97 in 39/00 - v nadaljevanju ZID),
ki določa, da opravlja inšpektorat za delo inšpekcijsko nadzorstvo
nad izvajanjem zakonov, drugih predpisov, kolektivnih pogodb
in splošnih aktov, ki urejajo sodelovanje delavcev pri upravljanju,
če s predpisi ni drugače določeno. V tem smislu Inšpektoratu
RS za delo zakon določa naslednje pristojnosti: strokovna
pomoč (tako delavcem kot delodajalcem), izdaja ureditvene
odločbe, izdaja sklepa o zadržanju, izdaja odločbe o prepovedi
opravljanja dejavnosti do odprave nepravilnosti, izdaja odločbe
o prepovedi opravljanja dejavnosti ter predloga za prenehanje
delodajalca, pečatenje in izdaja predloga sodniku za prekrške,
ovadbe ali mandatne kazni. Še posebej je zanimiva tudi določba
4. člena ZID, ki svetom delavcev ponuja, da se lahko obrnejo
na inšpekcijo dela po strokovno pomoč v zvezi z uresničevanjem
zakonov in drugih predpisov, kolektivnih pogodb ter splošnih
aktov iz pristojnosti inšpekcije za delo (ki je podana v
zgoraj omenjenem 1. členu ZID). Hkrati isti člen še določa,
da inšpektorat pri svojem delu sodeluje tudi s strokovnimi
združenji delavcev. To skratka pomeni, da Zakon o inšpekciji
dela ureja tudi pravno podlago za morebitno sistemsko sodelovanje
inšpektorata za delo z Združenjem svetov delavcev slovenskih
podjetij. Ob zaključku njenega izvajanja sta bili na predlog
sekretarja ZSDSP sprejeti še dve pobudi, in sicer:
- pobuda oz. priporočilo vsem svetom delavcev,
da v primeru potrebe večkrat izkoristijo možnost uporabe
strokovne pomoči inšpekcije za delo ter
- pobuda oz. predlog Inšpektoratu RS za
delo, da pri pripravi programskih usmeritev za prihodnje
leto, med svoje aktivnosti uvrsti tudi usmerjene inšpekcijske
preglede o uresničevanju ZSDU v slovenskih podjetjih.
V nadaljevanju druge teme
je dr. Drago Mežnar, direktor Inštituta za delovna razmerja
in profesor na Fakulteti za organizacijske vede Univerze v
Mariboru, predstavil svoja razmišljanja o tem, kako povečati
učinkovitost arbitražnega reševanja soupravljalskih sporov.
V svojem nastopu je spregovoril o pristojnostih stalnih in
priložnostnih arbitraž po ZSDU, pojasnil arbitražni postopek,
predstavil dosedanje izkušnje in pomanjkljivosti ter priporočil
oblikovanje stalnih arbitraž za reševanje soupravljalskih sporov.
Po krajši razpravi, v kateri so bile predstavljene praktične
izkušnje nekaterih udeležencev z arbitražnim reševanjem sporov,
je bilo sprejeto tudi priporočilo svetom delavcev, da v svojih
podjetjih, s participacijskimi dogovori spodbudijo oz. dogovorijo ustanovitev
stalnih arbitraž za reševanje soupravljalskih sporov (na
spletni strani ZSDSP so že vzorci posameznih dokumentov). V
primeru konstituiranja stalne arbitraže v podjetju je priporočljivo
še hkratno oblikovanje liste arbitrov, ki bo sestavljena tudi
iz neodvisnih, predvsem zunanjih članov, ki bodo sprejemljivi
za obe strani kot možni predsedniki.
V tretji temi "Izgrajevanje
sistema pravne varnosti zaposlenih" sta mag. Mato
Gostiša, sekretar ZSDSP, in Vojko Čujovič, univ.
dipl. pravnik ter vodja sekcije za pravno varnost zaposlenih
pri ZSDSP, predstavila oblike in način delovanja sveta delavcev
na področju PVZ ter opomnik za izdelavo analize PVZ na področju
delovnih razmerij v podjetju. Pri tem sta poudarila, da je
izgrajevanje sistema PVZ v vsakem podjetju nesporno ena od
temeljnih nalog tako sveta delavcev kot sindikata. Vloga
sindikata kot partnerja v kolektivnih pogajanjih je pri tem
popolnoma samoumevna, medtem ko svetu delavcev skrb za PVZ
nalaga določba 1. odstavka 87. člena ZSDU (...svet delavcev
skrbi za to, da se izvajajo zakoni in drugi predpisi, sprejete
kolektivne pogodbe ter doseženi dogovori med svetom delavcev
in delodajalcem...). Zato je priporočljivo združiti vse miselne
in strokovne zmogljivosti obeh delavskih predstavništev v
podjetju ter njunih strokovnih združenj. In najboljša rešitev
se kaže v oblikovanju skupnih odborov za PVZ. O oblikovanju
in delu odborov za PVZ smo imeli v ZSDSP poseben strokovni
posvet že leta 2000 in njegove bistvene usmeritve veljajo
še danes, in sicer:
- smiselno je oblikovati odbor za PVZ pri
svetu delavcev, pri čemer naj bo sestavljen tako iz članov
sveta delavcev kot članov sindikata (podlaga 58., 59. in
60. člen ZSDU),
- odbor za PVZ je le skupno delovno telo
sveta delavcev in sindikata (nima samostojnih pooblastil
za ukrepanje),
- osnovna funkcija odbora za PVZ je natančno
analiziranje stanja PVZ v podjetju ter priprava predlogov
ukrepov (le ti so podlaga za ukrepanje tako sveta delavcev
kot sindikata)...
Čeprav je bilo o delu in
funkcijah teh odborov doslej že veliko napisanega, se v praksi
še vedno pojavljajo nekatera ključna vprašanja:
- Ali naj odbori za PVZ skrbijo zgolj
za kolektivno ali tudi individualno varnost?
- Kako oborom za PVZ zagotoviti pravno
pomoč?
- Kakšna je konkretna vloga sveta delavcev
in sindikata?
Odgovor na prvo vprašanje
je zelo jasen: odbori za PVZ naj bi se ukvarjali izključno
s kolektivno pravno varnostjo. Posamezniki se bodo sicer lahko
obračali na njih, vendar bodo ti problemi odborom služili le
kot pokazatelji razmer v podjetju, te spore pa bo v resnici
reševal sindikat, kar je tudi njegova temeljna funkcija. Zato
se zaposleni tudi vključujejo v sindikat. Poleg tega so pri
individualnih sporih možnosti sveta delavcev omejene. Drugače
je s sindikatom, ki ima za to tudi ustrezne strokovne službe.
Odgovor na drugo vprašanje je nekoliko težji in ponuja več
možnosti. Nesporno je sicer, da odbori za PVZ brez ustrezne
strokovne, predvsem pravne pomoči ne bodo dovolj učinkoviti.
Zato je možno od delodajalca zahtevati, da zagotovi nujna sredstva
za delovanje odbora za PVZ, če to ne bo uspelo, se lahko svet
delavcev in sindikat dogovorita za sofinanciranje in nenazadnje,
začasno strokovno pomoč lahko zagotovi sindikat, dokler se
to sistemsko ne uredi. Odgovor na tretje vprašanje pa morata
poiskati svet delavcev in sindikat skupaj, ki se morata dogovoriti
kdo in kako bo ukrepal v konkretnem primeru.
V nadaljevanju tretje teme
in ob zaključku prvega dne strokovnega srečanja je bil predstavljen
še Opomnik za analizo PVZ na področju delovnih razmerij kot
posebno orodje in pripomoček za delo svetov delavcev oz. odborov
za PVZ v podjetjih. Z delom po skupinah pa smo metodo dela
z opomnikom tudi praktično preizkusili. V razpravi, ki je sledila,
je bilo poudarjeno zlasti naslednje: da je sodelovanje sveta
delavcev in sindikata pri zagotavljanju PVZ izjemno pomembno
in koristno za obe strani, še posebej za vse zaposlene, da
so pozitivni učinki na tem področju možni le z organiziranim
skupnim delovanjem obeh delavskih predstavništev, da je nujno
pospešiti izgrajevanje sistema PVZ v vseh podjetjih, da se
kot najprimernejša oblika učinkovitega sodelovanja sveta delavcev
in sindikata kažejo prav skupni odbori za PVZ, da je tem odborom
potrebno čim prej zagotoviti ustrezno pravno pomoč, da se morajo
odbori za PVZ ukvarjati izključno s kolektivnimi spori in nenazadnje,
da predstavljen in s skupinskim delom preizkušen Opomnik za
analizo PVZ lahko pomaga do boljših rezultatov. Na koncu je
bilo sprejeto še priporočilo, da se v vseh podjetjih čimprej
ustanovijo odbori za PVZ (na podlagi dogovora med svetom delavcev
in sindikatom), pri čemer bo ZSDSP tudi v bodoče pripravljalo
vse potrebne strokovne podlage za njihovo delo in organiziralo
tudi ustrezno izobraževanje ter usposabljanje vseh članov odborov
za PVZ.
V osrednji temi drugega dne
posveta "Nova strategija sodelovanja med sveti delavcev
in sindikati v podjetjih" je mag. Mato Gostiša v
svojem uvodu podrobno analiziral funkcioniranje sedanjega "modela
strogo ločenih pristojnosti in vzporednega delovanja svetov
delavcev in sindikatov". Pri tem je zelo jasno opredelil razloge
za potrebno prenovo tega modela, med katerimi velja še posebej
poudariti, da so dosedanje več kot 10-letne izkušnje z delovanjem
dualnega sistema delavskih predstavništev v slovenskih podjetjih,
ki ga je uvedel ZSDU, že pokazale tudi nekatere slabosti in
pomanjkljivosti na področju zastopanja interesov delavcev v
industrijskih razmerjih. In najslabše bi bilo, če bi si pred
tem samo zatiskali oči.
Da je nekaj narobe s sedanjim t.i.
komplementarnim modelom delovanja svetov delavcev in sindikatov ter
da se v njem kažejo vse večje praznine zlasti na področju
zastopanja interesov vseh delavcev (ne samo članov sindikatov)
pri urejanju delovnih razmerij, smo v našem združenju začeli
opozarjati že pred dvema letoma (v zvezi s predlogom novega
ZDR). Vsekakor pa je sedaj že nastopil čas za širšo razpravo
o viziji nadaljnjega institucionalnega razvoja industrijske
demokracije v Sloveniji. Pomembno je torej začeti odpirati
te probleme, še pred tem pa celovito analizirati sedanjo
raven sodelovanja obeh delavskih predstavništev v naših podjetjih
ter nakazati tudi možne rešitve za učinkovitejše sodelovanje
v prihodnje.
V izhodiščih prenove je potrebno
upoštevati predvsem naslednje:
- cilj mora biti vzpostaviti takšen
model medsebojnega sodelovanja obeh delavskih predstavništev
(sindikalnih in voljenih), ki bo celotni delavski populaciji,
ne glede na njihovo (ne)članstvo v sindikatih, omogočal
organiziran vpliv na lasten delovnopravni položaj v podjetjih,
kar seveda nujno predpostavlja določeno obliko "vstopa" svetov
delavcev tudi na področje urejanja delovnih razmerij;
- kljub nujni usmeritvi v širjenje pristojnosti
svetov delavcev na področje delovnih razmerij, pa ostaja
vloga sindikatov na tem področju tudi v prihodnje nepogrešljiva,
zato je potrebno vzpostaviti tak model (so)delovanja obeh
vrst delavskih predstavništev v podjetjih, ki ne bo slabil
vloge sindikatov - skratka, pri tem naj bi šlo predvsem
za sintezo potencialnih zastopniških prednosti obeh
vrst delavskih predstavništev.
Ker ZSDU ni dovolj jasno
razmejil pristojnosti svetov delavcev in sindikatov v podjetjih,
je praksa izoblikovala predvsem tri različne osnovne modele
njihovega delovanja, ki bi jih pogojno lahko imenovali:
- model sveta delavcev kot "podaljšane roke" sindikata,
- model konkurenčnega delovanja sveta delavcev
in sindikata ter
- komplementarni model (ali model ločenih "fevdov",
ki temelji na strogo ločenih pristojnostih svetov delavcev
in sindikatov v podjetjih: prvi naj bi v imenu zaposlenih
pokrivali soupravljalska, drugi pa delovna razmerja).
Na samem začetku, ob uveljavitvi
ZSDU, je bil komplementarni model, ki je še danes prevladujoč, bolj
ali manj nesporen, saj je bivša zakonodaja od sindikatov
terjala, da (tudi v individualnih delovnih sporih znotraj podjetij)
zastopajo vse delavce, torej tudi nečlane, kolektivne pogodbe
pa so že po zakonu veljale za vse delavce. Poleg tega je bila
v tistem času v Sloveniji še razmeroma visoka stopnja sindikaliziranosti
delavcev (približno 75 - 80%). Vse to je pomenilo, da so sindikati
svoje področje (delovnih razmerij) dejansko obvladovali dokaj
celovito in v imenu vseh delavcev, tako na kolektivnem kot
na individualnem nivoju. Zato se niti v teoriji, niti v praksi
morebitna problematičnost tega modela do nedavnega sploh ni
odpirala.
Toda, v zadnjih letih so
se razmere močno spremenile v primerjavi s tedanjimi.
Predvsem se je bistveno zmanjšala povprečna stopnja sindikaliziranosti
slovenskih delavcev, ki je po raziskavah le še približno 40%,
zaradi česar se je seveda začelo vse resneje postavljati vprašanje
splošnozastopniške legitimitete sindikatov. Kljub temu je novi
ZDR takšno splošnozastopniško vlogo sindikatov na področju
urejanja delovnih razmerij absolutno monopoliziral do
te mere, da v imenu vseh zaposlenih to problematiko z delodajalcem
lahko urejajo izključno samo sindikati, čeprav nečlani na vsebino
in način njihovega delovanja nimajo popolnoma nobenega vpliva,
in čeprav v podjetju morda deluje tudi svet delavcev. Hkrati
pa je novi ZDR na področju uveljavljanja in varstva "individualnih
pravic" iz delovnega razmerja sindikate postavil izključno
v vlogo zastopnikov (samo) svojih članov.
Vse to je v končni posledici
privedlo do situacije, da so nečlani sindikatov tako na področju
urejanja kolektivnih kot na področju urejanja individualnih
delovnih razmerij znotraj podjetij ostali brez legitimnega
zastopništva svojih interesov. Sindikati jih ne zastopajo,
sveti delavcev pa jih ne smejo zastopati. Poleg tega tudi razprave
v zvezi s sprejemanjem zakona o kolektivnih pogodbah kažejo
na rešitve, po katerih bodo kolektivne pogodbe po novem veljale
le za člane sindikatov, tako da se nečlanom sindikata lahko
zgodi, da bodo v bodoče v neenakem položaju oziroma izrazito
diskriminirani tudi glede obsega pravic iz delovnega razmerja.
Vse to skratka pomeni, da
v sedanjih razmerah nečlani sindikatov nimajo več nobene
formalne možnosti uresničevanja organiziranega vpliva na svoj
lasten delovnopravni položaj znotraj podjetja, kar je seveda
popolnoma skregano z bistvom pojma (industrijska) "demokracija".
Vsaka (industrijska) demokracija mora biti brezpogojno dostopna
vsem delavcem (brez prisile predhodne včlanitve v sindikat
ali postavljanja drugih pogojev), ali pa je preprosto ni. Iz
teh razlogov lahko le ugotovimo, da sedanja ureditev pomeni
velik korak nazaj v razvoju sodobne industrijske demokracije
v Sloveniji.
Zato je popolnoma razumljiva potreba
po novem modelu delovanja obeh vrst delavskih predstavništev
na področju urejanja delovnih razmerij v podjetjih, če
želimo seveda v Sloveniji v bodoče razvijati zares sodoben
sistem (splošne, ne samo "sindikalne") industrijske demokracije.
V tem smislu se kažejo predvsem štirje možni modeli, in sicer:
- nemški model,
- subsidiarni model,
- modificirani nemški model in
- partnerski model.
V nadaljevanju so bile zelo
natančno pojasnjene vse prednosti in slabosti omenjenih modelov.
Z vidika uvodoma opredeljenih izhodišč in ciljev se želenemu
stanju še najbolj približuje zamisel o t.i. partnerskem
modelu, ki temelji na izenačitvi pristojnosti in ideji
skupnega delovanja svetov delavcev in sindikatov pri urejanju
delovnih razmerij v podjetjih (vključno s podjetniškimi kolektivnimi
pogajanji) po principih "sozastopništva". Skratka, gre za model
akcijsko združenih delavskih predstavništev na tem področju,
ki ne bi v ničemer posegel v obstoječe funkcije in pristojnosti
sindikatov (razen ukinjanja sedanjega vsestransko škodljivega
zastopniškega monopola), ampak bi se potencialne zastopniške
prednosti obeh vrst delavskih predstavništev dopolnjevale.
To pa bi lahko vneslo bistveno novo kvaliteto v sistem zastopanja
delavskih interesov na področju urejanja delovnih razmerij
z delodajalci. Seveda pa bi celovita uveljavitev tega modela
vsekakor zahtevala nekatere nujne korekture v veljavni in
pripravljajoči se delovnopravni zakonodaji (ZDR, predlog
zakona o kolektivnih pogodbah, itd.).
V precej široki razpravi,
ki je sledila, so bile predstavljene različne izkušnje dosedanjega
sodelovanja svetov delavcev in sindikatov v podjetjih, ki so
pokazale tako negativno (npr. pravo rivalstvo) kot pozitivno
stran (ponekod že sedaj v podjetjih razvijajo "partnerski model").
Od predstavljenih možnih modelov prihodnjega delovanja svetov
delavcev in sindikatov v podjetjih pa je daleč največjo, praktično
plebiscitarno podporo doživel partnerski model. To je pokazala
tudi kratka pisna anketa, ki je bila o tej problematiki izvedena
med udeleženci posveta.
Ob zaključku razprave je
bilo še enkrat poudarjeno, da gre šele za začetek odpiranja
te problematike, za začetek pogovorov in razmišljanj o novi
viziji nadaljnjega razvoja industrijske demokracije v Sloveniji
ter za začetek iskanja rešitev oz. modela za boljše in učinkovitejše
sodelovanje obeh delavskih predstavništev v podjetjih v interesu
vseh zaposlenih. V tem smislu je bilo sklenjeno, da se gradivo
z naslovom "Zasnova novega modela sodelovanja med sveti delavcev
in sindikati", ki je služilo kot strokovna podlaga za razpravo
na tem posvetu, posreduje v razpravo najprej sindikatom
na državni ravni ter Ministrstvu za delo RS s pobudo, da se
vsaj načelno opredelijo do predlaganih rešitev (posebej
pomembno bi bilo, če bi do tega prišlo že v fazi priprave predloga
novega zakona o kolektivnih pogodbah, ki bi moral obvezno že
vsebovati nekatere najnujnejše elemente obravnavanega partnerskega
modela). To pa bi potem lahko predstavljalo podlago za začetek
usklajevanj in organiziranega skupnega oblikovanja optimalnejšega
sistema razvoja celotnega sistema industrijske demokracije
v Sloveniji, pri čemer bi morali sodelovati vsi socialni partnerji
in drugi zainteresirani dejavniki, vključno z Združenjem svetov
delavcev slovenskih podjetij.
Svetom delavcev, ki imajo
dobro urejene odnose s sindikati v svojih podjetjih, pa se
priporoča, da elemente partnerskega modela (zlasti glede oblikovanja
skupnih pogajalskih teles za podjetniška kolektivna pogajanja,
pa tudi glede skupnega urejanja drugih "kolektivnih" delovnopravnih
vprašanj znotraj podjetja) začnejo v dogovoru s sindikati
v praksi uveljavljati že na podlagi obstoječe zakonodaje,
ki to kljub vsemu, vsaj do določene mere (ne v celoti), vendarle
že omogoča oz. tega vsaj ne prepoveduje. Bolj bistvena kot
sama zakonodaja je vsekakor skupna volja za takšen način bodočega
sodelovanja.
V sklepnem delu dvodnevnega
posveta so se udeleženci seznanili še s predlogom jesenskega
programa izobraževanja in usposabljanja v ZSDSP. Po končanem
posvetu pa je skupščina združenja sprejela še nekatere spremembe
in dopolnitve pravil združenja ter izvolila člane novega
predsedstva združenja.
* * *
Vsi dokumenti, ki so služili
kot strokovna podlaga za razpravo na posvetu, so objavljeni
v ustreznih rubrikah na tej spletni strani, in sicer:
1.
Analiza rezultatov anketne
raziskave "Pogoji dela in varstvo soupravljalskih pravic
svetov delavcev" (mag. Mato Gostiša) - rubrika Strokovne
informacije - Raziskave
2.
Sodelovanje svetov delavcev
z inšpekcijo dela (Jana Uran) - rubrika ZA ČLANE - Uporabna
strokovna gradiva
3.
Zasnova novega modela
sodelovanja med sveti delavcev in sindikati (mag. Mato
Gostiša) - rubrika ZA ČLANE - Uprabna strokovna gradiva
4.
Opomnik za izdelavo analize
pravne varnosti na področju uresničevanja ZDR (Vojko
Čujovič) - rubrika ZA ČLANE - Uprabna strokovna gradiva
|
