NE PREZRIMO PRIPRAVLJAJOČEGA SE ZAKONA O KOLEKTIVNIH POGODBAH

Na delovnem posvetu predsednikov v okviru Združenja svetov delavcev slovenskih podjetij, dne 9. januarja na Bledu, je bila osrednja pozornost namenjena predstavitvi, razpravi ter oblikovanju pripomb in predlogov k besedilu predloga zakona o kolektivnih pogodbah, ki se pripravlja za drugo obravnavo. Zaenkrat Vlada RS besedila tega zakona za drugo obravnavo še ni uradno potrdila in posredovala Državnemu zboru, po vsej verjetnosti pa bo prišlo na vrsto zelo kmalu po tem, ko bo končana druga obravnava zakona o delovnih razmerjih. Materiji obeh zakonov sta namreč med seboj najtesneje povezani.

Bistvo, temeljna načela in sedaj predlagane konkretne rešitve zakona o kolektivnih pogodbah je udeležencem posveta podrobneje predstavil dr. Zvone Vodovnik, profesor na Visoki šoli za management v Kopru in sodelavec Instituta za delo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, ki je neposredno sodeloval tudi v začetnih fazah priprave tega zakona. Poudaril je, da daleč najpomembnejšo novost, ki jo bo ta zakon prinesel v doslej veljavni sistem kolektivnih pogajanj v Sloveniji, vsekakor predstavlja "načelo omejene veljavnosti kolektivnih pogodb" (kolektivne pogodbe bodo celoti veljale le za člane sindikatov, ki so jih sklenili), ki je jasno zapisano v 12. in konkretizirano v 13. členu predloga, ter t.i. institut ekstenzije (raztegnitve) veljavnosti kolektivnih pogodb, ki je urejen v sedaj predlaganem 14. členu.

Udeleženci so se v razpravi v celoti strinjali z ugotovitvijo, da bi morale biti omenjene novosti v pripravljajočem se zakonu o kolektivnih pogodbah vsekakor ustrezno upoštevane tudi ob sedanjih razpravah o predlogu zakona o delovnih razmerjih. Načelo omejene veljavnosti kolektivnih pogodb, na katerem temelji predlog zakona o kolektivnih pogodbah, in načelo ekskluzivne splošnozastopniške pravice sindikatov na področju delovnih razmerij, ki ga forsira sedanji predlog ZDR, sta namreč med seboj preprosto nezdružljiva, njuna hkratna uveljavitev v praksi pa bi brez upoštevanja pripomb in predlogov združenja svetov delavcev lahko privedla do bistvenega znižanja sedanjih ravni delovnopravnega položaja zaposlenih. Oba zakona je torej treba pripravljati hkrati, kajti njune rešitve bodo morale biti med seboj v končni verziji vsekakor popolnoma usklajene.

V tem je tudi razlog, da se mnoge pripombe, ki so bile oblikovane na tem posvetu v zvezi s predlogom zakona o kolektivnih pogodbah, v celoti ujemajo s tistimi, ki jih je združenje oblikovalo v zvezi z aktualnim predlogom novega ZDR. Udeleženci posveta so zadolžili sekretarja združenja, da pripravi in posreduje pristojnim organom konkretne pripombe in predloge združenja k predlogu zakona o kolektivnih pogodbah ob upoštevanju naslednjih okvirnih usmeritev:

1.

V zakon o kolektivnih pogodbah (ZKPg) bi bilo treba izrecno zapisati načelno prepoved urejanja dvostranskih kolektivnih delovnih razmerij z enostranskimi splošnimi akti na katerikoli ravni ter uveljaviti kolektivne pogodbe oziroma sporazumne kot edino možno obliko avtonomnega urejanja delovnih razmerij s splošnimi pravnimi normami.

2.

Zlasti če ne bi bili sprejeti sedanji predlogi združenja za dograditev predloga ZDR, bi bilo treba v ZKPg posebej določiti, da kolektivne pogodbe oziroma sporazume na ravni posameznega delodajalca načeloma lahko sklepajo tudi sveti delavcev, pri čemer bi moral zakon v zvezi s tem precizneje urediti

• kdaj lahko svet delavcev pristopi h kolektivni pogodbi, ki so jo sklenili sindikati pri delodajalcih,
• kdaj in pod kakšnimi pogoji se lahko z delodajalcem samostojno pogaja,
• kakšne naj bodo "varovalke" zoper morebitno delodajalsko zlorabljanje sveta delavcev za slabitev pozicij zainteresiranih sindikatov,
• ipd.

3.

V zvezi z že omenjenim "načelom obvezne dvostranskosti" pri urejanju kolektivnih delovnih razmerij, bi bilo treba rešiti vprašanje, kako sklepati kolektivne pogodbe oziroma sporazume, če pri delodajalcu ni niti sindikata, niti sveta delavcev. V tem smislu pride v poštev zlasti uporaba različnih oblik t. i. osebnega izjavljanja delavcev (zbor delavcev, referendum, podpisovanje posebnih izjav ipd.).

4.

Predlog zakona ne daje odgovora na vprašanje kako na ravni posameznega podjetja oziroma drugega delodajalca reševati različne situacije glede sklepanja kolektivnih pogodb, ko pri delodajalcu deluje več reprezentativnih sindikatov.

Zakon sicer za takšne primere predvideva možnost skupnega nastopa in oblikovanja skupne pogajalske skupine več sindikatov, vendar to možnost določa le fakultativno. Odprto ostaja vprašanje, kako ravnati, če se sindikati ne uspejo dogovoriti za skupen nastop, na primer:

• ali se je delodajalec na njihovo zahtevo dolžan pogajati z vsakim posebej;
• ali lahko pride do situacije, ko bomo imeli v podjetju več kolektivnih pogodb, od katerih bo vsaka veljala le za člane konkretnega sindikata,
• v kakšnih primerih je to sprejemljivo in v kakšnih ne;
• itd.

5.

V zakonu bo treba izrecno urediti tudi institut ekstenzije (raztegnitve) veljavnosti podjetniških kolektivnih pogodb, ki je v sedanjem predlogu zakona za to raven kolektivnih pogodb povsem spregledan. Eno od oblik tovrstne ektenzije bi vsekakor lahko predstavljala možnost in pravica sveta delavcev, da v imenu vseh delavcev pristopi k podjetniški kolektivni pogodbi, ki so jo sklenili sindikati. Ne more pa seveda to biti edina možna oblika, kajti sveti delavcev niso organizirani pri vseh delodajalcih.

6.

Institut ekstenzije veljavnosti kolektivnih pogodb, ki je v 14. členu predloga ZKPg zaenkrat urejen le za kolektivne pogodbe "višjih" nivojev (splošne, panožne, medpanožne ipd.), predvideva le "ugotovitev" pristojnega ministra za delo, da so izpolnjeni pogoji za splošno veljavnost posamezne kolektivne pogodbe, kar je šele en element omenjenega instituta. Drugi element pa bi moral biti "odločitev" pristojnega ministra, da razglasi neko kolektivno pogodbo za splošno veljavno (šele), kolikor za to sploh obstajajo utemeljeni razlogi. To namreč ni kar samoumevno, kajti na istem nivoju in vzporedno lahko obstaja še kaka druga kolektivna pogodba med drugimi sindikati in drugimi delodajalci s konkretnega področja dejavnosti, ki je seveda ni mogoče preprosto ignorirati. (Splošno) veljavnost neke kolektivne pogodbe je mogoče raztegniti le na nečlane sindikatov, ki še niso "pokriti" z nobeno od veljavnih kolektivnih pogodb s konkretnega področja dejavnosti.

7.

V zvezi z arbitražami kot eno izmed oblik mirnega reševanja sporov, povezanih s kolektivnim dogovarjanjem, bi kazalo proučiti dosedanje (nekajletne) izkušnje delovanja tovrstnih arbitraž, ki delujejo na podlagi ZSDU, ter te izkušnje vgraditi v zakon. Omenjene arbitraže se namreč zaradi nedorečenosti zakonskih rešitev v praksi srečujejo s precejšnjimi težavami, zlasti postopkovne, administrativno-tehnične in finančne narave, ki bi se jim bilo z ustrezno pravočasno dograditvijo tega zakona mogoče v bodoče uspešno izogniti.

8.

Zelo bi bilo dobrodošlo, če bi zakon končne določbe sprejel tudi določilo, da se določbe tega zakona smiselno uporabljajo tudi za sklepanje t. i. participacijskih dogovorov po 5. členu ZSDU. Kot vemo, je namreč ZSDU v tem delu precej nedorečen, tako da se v praksi pogosto zaplete že pri vprašanju, kako ukrepati, če se delodajalec sploh ni pripravljen začeti pogajati s svetom delavcev za sklenitev takšnega dogovora. Zato bi bile natančnejše zakonske določbe o postopkih sklepanja ter reševanjem sporov v zvezi z sklepanjem participacijskih dogovorov lahko za prakso zelo dragocene.

Na koncu so udeleženci posveta zadolžili sekretarja, da v imenu združenja ponovno posreduje pobudo Ekonomsko socialnemu svetu za vključitev predstavnikov združenja v razprave o predlogih posameznih novih zakonov, ki tako ali drugače zadevajo bodoči položaj in naloge svetov delavcev v podjetjih. V tem trenutku so v omenjenem smislu zagotovo aktualni predvsem predlog zakona o delovnih razmerjih, kjer je možnost pravočasnega sodelovanja združenja žal že zamujena, predlog zakona o kolektivnih pogodbah, predlog zakona o udeležbi zaposlenih pri dobičku družb in morda še kateri.