 |
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
|
|||
 |
 |
 |
|
||||||||
 |
 |
 |
 |
|
|||||||
 |
|
||||||||||
 |
|
||||||||||
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|||
|
|
|
|
||||||||
|
|
|
|
|
|||||||
|
|
||||||||||
|
|
||||||||||
 |
|||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
l. MEDNARODNI PRAVNI OKVIR Uveljavitev primerljive zakonodaje, ki bo delavcem v katerikoli državi Evropske Unije zagotavljala primerljive, če ne celo enake standarde, kar zadeva njihovo varnost in zdravje pri delu, obveznost zagotavljati take standarde pa bi delodajalcem zaradi primerljivih stroškov predstavljala enake možnosti plasmaja svojih proizvodov ali storitev na enotnem evropskem trgu ter enakopravno tekmovanje. To je temeljni motiv za ureditev minimalnih zahtev s področja varnosti in zdravja pri delu v direktivah in drugih predpisih EU, ki tvorijo tako imenovani acquis. Pravno podlago za sprejem direktiv EU, ki opredeljujejo minimalne zahteve glede varnosti in zdravja pri delu za države članice predstavlja 118a člen Rimske pogodbe. 118. a člen Rimske pogodbe določa , da bodo države članice posvetile posebno pozornost izboljšanju delovnega okolja, tako da bodo uskladile pogoje, pri čemer pa bodo skrbele, da se ohrani že dosežena višja raven varnosti v posameznih državah. 118.a člen je predvsem pomenil pravno podlago za sprejem okvirne direktive 89/391 ter 14 posamičnih direktiv nanašajočih se na področje varnosti in zdravja pri delu. Značilnosti direktiv izvirajočih iz člena 118 a so:
Poglejmo direktive ki jih je doslej sprejela EU na podlagi člena 118 a in so obvezujoče za vsako državo članico, kakor tudi za vse države kandidatke:
Okvirna direktiva 89/391 določa poglavitne zahteve, ki pomenijo temeljni kamen ureditve varnosti in zdravja pri delu pri državah članicah EU. Te zahteve so:
Na zgoraj navedenih zahtevah je zasnovan tudi novi zakon o varnosti in zdravju pri delu. Ko govorimo o mednarodnem pravnem okviru na področju varnosti in zdravja pri delu ne gre pozabiti na ratificirane konvencije in priporočila Mednarodne organizacije dela. Omeniti je potrebno vsaj štiri konvencije, ki jih je ratificirala že Jugoslavija, Republika Slovenija pa jih je z aktom o nasledstvu in na podlagi Ustave prevzela v svoj pravni red. Gre za konvencijo št.155 o varstvu pri delu, zdravstvenem varstvu in delovnem okolju in konvencijo št. 161 0 organiziranem izvajanju zdravstvenega varstva pri delu. Področje delovanja in pristojnosti inšpekcije za delo pa urejata dve konvenciji in sicer konvencija MOD št. 81 0 inšpekciji dela v industriji in gradbeništvu ter konvencija št. 129 o inšpekciji dela v kmetijstvu. 2. DOMAČI PRAVNI VIRI Zakon o varnosti in zdravju pri delu je bil v Državnem zboru sprejet 30. junija lani. Poleg zakona, katerega določbe bom v nadaljevanju podrobneje prikazala, še vedno veljajo izvršilni predpisi izdani na podlagi zakona o varstvu pri delu , kolikor niso v nasprotju z novim zakonom. Gre za približno 45 podzakonskih aktov, pravilnikov in tehničnih predpisov, ki urejajo varno delo delavcev, ki delajo v posameznih panogah ali pa so splošni pravilniki. Vsi ti predpisi so v procesu natančnega ocenjevanja glede skladnosti s pravom EU in povečini neustrezni. V naslednjih nekaj letih jih bodo postopoma nadomestili predpisi zasnovani na podlagi direktiv EU. Poleg zakona in podzakonskih aktov je določbe, ki se navezujejo na zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu moč najti tudi v predpisih, ki urejajo delovna razmerja, predpisih, ki urejajo zdravstveno varstvo in zavarovanje, predpisih s področja pokojninskega in invalidskega zavarovanja in v predpisih o delavski participaciji. Posamezne določbe vsebujejo tudi kolektivne pogodbe, splošni akti delodajalca ter posamični akti, kot so pogodbe o zaposlitvi. 3. ZAKON O VARNOSTI IN ZDRAVJU PRI DELU (URADNI LIST RS, ŠT. 56/99) A. TEMELJNA NAČELA ZAKONA Delodajalec mora zagotoviti varnost in zdravje svojih delavcev v zvezi z delom. Iz te temeljne določbe, ki opredeljuje delodajalčevo osnovno obveznost, zakon izpelje vse ostale določbe, ki opredeljujejo ukrepe delodajalca v zvezi z zagotavljanjem varnega in zdravega dela delavcev. Delodajalec svoje odgovornosti za zagotavljanje zdravega in varnega dela ne more prenesti na drugo osebo, npr. na strokovnega delavca, pooblaščenega zdravnika ali zunanjo službo, dolžnosti delavcev po tem zakonu pa delodajalca prav tako ne razbremenijo njegovih lastnih obveznosti oz. dolžnosti. Za zagotovitev varnosti in zdravja svojih delavcev delodajalec izvaja ukrepe, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z organizacijo dela oz.služb in zagotovitvijo potrebnih sredstev. Svoje aktivnosti mora delodajalec voditi tako, da se izogiba tveganjem oz. da oceni tveganja, ki se jim ni mogoče izogniti ter jih obvladuje. Delodajalec mora prilagajati delo posamezniku, krepiti zdravje delavcev, slediti tehničnemu napredku, nadomeščati nevarno z manj nevarnim ter dajati prednost splošnim varstvenim ukrepom pred posebnimi. Delodajalec mora izbirati take metode dela, tehnologijo ali sredstva za delo, ki zagotavljajo vsem delavcem večjo stopnjo varnosti in zdravja pri delu, delovni proces pa mora biti prilagojen telesnim in duševnim zmožnostim delavca. Zakon vzpostavlja zvezo med delodajalčevimi obveznostmi in dolžnostmi tako, da so te hkrati pravice delavcev. Vendar ima tudi delavec dolžnosti - spoštovati in izvajati mora ukrepe za zagotavljanje varnosti in skrbeti za lastno varnost in zdravje, pri tem pa tudi ne sme s svojim ravnanjem ali opustitvami ogrožati varnosti in zdravja drugih delavcev. Temeljno načelo zakona je da delodajalčeve obveznosti iz naslova varnosti in zdravja delavcev ne smejo finančno bremeniti delavcev. Delodajalec mora delavcem omogočiti tudi obravnavo, posvetovanje ali celo soodločanje glede varnosti in zdravja pri delu v skladu z zakonom in predpisi o delavski participaciji. B. OBVEZNOSTI DELODA.IALCA IZJAVA O VARNOSTI Ena najpomembnejših dolžnosti vsakega delodajalca ne glede na velikost oz. število zaposlenih delavcev in ne glede na vrsto dejavnosti, je izdelati pisni dokument, izjavo o varnosti, ki vsebuje tudi oceno tveganja. Izjava je akcijski program delodajalca na področju zagotavljanja varnega in zdravega dela delavcev in vsebuje zavezo delodajalca, da bo ciljem zapisanim v izjavi sledil z načrtno izbiro in izvajanjem ukrepov . Postopek ocenjevanja tveganja lahko poenostavljeno strnemo v pet faz. Prva faza je opredelitev (identifikacija) nevarnosti. Nevarnost v smislu zakonske terminologije pomeni vse tisto, kar lahko potencialno škoduje delavcem. Druga faza je ocena tveganj za varnost in zdravje delavcev, povezano z nevarnostmi, ki nastopajo v delovnem procesu.Tveganje v smislu zakona pomeni verjetnost škodljivih posledic nevarnosti. Tveganje je možno kvantitativno ali kvalitativno (opisno) oceniti. Tretja faza je ocena, katera delovna mesta oz. katere skupine delavcev so izpostavljene posameznim nevarnostim. Pri tem je potrebno zlasti paziti na t.i. ranljive skupine (mladi delavci, nosečnice, invalidi, obiskovalci in podobne kategorije delavcev). Četrta faza je presoja ali so tveganja obvladovana, torej ali smo sprejeli in izvedli vse potrebne ukrepe za preprečitev tveganj in za zmanjšanje škodljivih posledic. Peto fazo predstavlja periodično preverjanje izbranih in izvedenih ukrepov in ocena možnih nadaljnjih ukrepov za preprečitev in zmanjšanje tveganj. Pri delodajalcih, ki zaposlujejo majhno število delavcev in opravljajo dejavnost, kjer so nevarnosti neznatne ali majhne bo praviloma opravljena enostavna kvalitativna ocena tveganja, v zahtevnejših in nevarnejših delovnih procesih pa bo tudi ocena tveganja zahtevnejša. OBVEŠČANJE DELAVCEV Obveščanje delavcev in seznanjanje delavcev z nevarnostmi, ki jim pretijo v delovnem procesu ter z ukrepi za varstvo pred tveganji je druga poglavitna dolžnost delodajalca. Tudi izbira primernega načina obveščanja delavcev bo morala slediti iz izjave o varnosti, kar zlasti velja za obveščanje nosečih delavk, mladih mater in mladih delavcev, v principu pa velja, da mora delodajalec delavce obveščati pisno, le izjemoma, kadar delavcem preti neposredna nevarnost, se sme delodajalec poslužiti ustnih navodil, obvestil ali opozoril. Posebna navodila je delodajalec dolžan dati tistim delavcem., ki delajo na delovnih mestih, kjer jim preti neposredna in neizogibna nevarnost. Delodajalčeva dolžnost obveščanja ne seže samo na delavce, ki so pri delodajalcu redno zaposleni, ampak tudi na zunanje delavce, ki pri delodajalcu opravljajo delo na podlagi pogodbe. Te delavce mora predvsem seznaniti z imeni oseb, ki so zadolženi za prvo pomoč, evakuacijo in požarno varstvo. USPOSABLJANJE DELAVCEV Usposabljanje delavcev za varno delo je bila že doslej zakonska obveza delodajalcev. Kot po dosedanji ureditvi, delodajalec ne sme razporediti delavca na delo preden ni bil usposobljen za varen način dela na delovnem mestu. Namen usposabljanja, kot preventivnega ukrepa za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu je naučiti delavce, kako ravnati v primeru nevarnosti, da se pri delu ne bodo poškodovali ter kako pravilno delati, da ne bodo dobili zdravstvenih okvar ali poklicno zboleli. Delodajalec mora delavca usposobiti tudi ob razporeditvi na drugo delo, oh uvedbi nove delovne opreme, novih snovi, ob uvajanju novih delovnih postopkov ali ob vsaki drugi spremembi v delovnem procesu, ki lahko povzroči nevarnost ali spremembo stopnje tveganja. Zakonska novost je v poudarjanju takega usposabljanja, ki sledi zahtevam konkretnega delovnega mesta. Program usposabljanja na delovnem mestu mora biti vnaprej pripravljen, kakor tudi sprotno spreminjan in dopolnjevan v skladu s spremenjenimi pogoji dela. Slediti mora oceni tveganja na delovnem mestu. Program mora biti individualiziran, zasnovan tako, da upošteva delavčeve sposobnosti, znanje in dosedanje izkušnje. Poudarjena je dolžnost delodajalca, da preizkuša delavčevo teoretično in praktično usposobljenost za delo na konkretnem delovnem mestu. Znanje in sposobnosti je potrebno zlasti na delovnih mestih, kjer je večja nevarnost za poškodbe, obnavljati. Občasni preizkusi oz. preverjanja usposobljenosti so po zakonu potrebni tudi na delovnih mestih, kjer so poškodbe ali zdravstvene okvare pogostejše ali tam, kjer inšpektorji za delo pogosteje beležijo nevarne pojave. Tudi gostujoči delavci, to so delavci, ki po pogodbi opravljajo dela za delodajalca, morajo biti usposobljeni za delo pri drugem delodajalcu. Delodajalec pa jim mora posredovati, poleg podatkov o delavcih, ki so zadolženi za prvo pomoč, evakuacijo in požarno varstvo tudi navodila za varno delo pri njem ter jih na ta način usposobiti za delo, glede na običajne rizike, ki nastopajo v delovnem procesu pri tem delodajalcu. Delodajalec mora zagotoviti, da se tudi delavski predstavniki, člani sveta delavcev ali delavski zaupniki za varnost in zdravje pri delu usposobijo na primeren način, da bodo usposobljeni za obravnavo vprašanj, ki zadevajo varnost in zdravje pri delu. Eno od temeljnih načel ureditve področja varnosti in zdravja pri delu je, da zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu ne sme delavcu povzročiti finančnih obveznosti. Ker je usposabljanje eden najpomembnejših ukrepov delodajalca za zagotavljanje varnosti pri delu, mora le-to biti za delavce brezplačno. Tako zakon tudi določa, da mora biti organizirano v delovnem času delavcev. ORGANIZACIJA STROKOVNEGA DELA Zakon določa, da mora delodajalec poveriti opravljanje strokovnih nalog varnosti in zdravja pri delu strokovnemu delavcu, naloge varovanja zdravja pri delu pa pooblaščenemu zdravniku. Ta določba ne izključuje možnosti, da v dejavnostih, kjer je nevarnost, ki preži na delavce pri delu majhna, delodajalec sam prevzame strokovne naloge zagotavljanja varnosti pri delu (npr. v različnih pisarniških dejavnostih), nikakor pa sam ne bo mogel v celoti izpeljati nalog v zvezi z zagotavljanjem zdravja delavcev pri delu. Delodajalec mora določiti zadostno število delavcev glede na velikost podjetja in nevarnosti, katerim so izpostavljeni delavci pri svojem delu. Strokovni delavec mora imeti potrebne sposobnosti in sredstva. Zakon je prepustil odgovornost za izbiro strokovnega delavca, ki bo za delodajalca izvajal ukrepe za zagotavljanje varnosti pri delu delodajalcu. Postavil je le oporne točke za odločitev delodajalca, katero stopnjo in smer izobrazbe bo določil za strokovnega delavca ter koliko strokovnih delavcev bo angažiral. Delodajalec bo moral pri svoji odločitvi upoštevati posebnosti delovnega procesa, vrsto nevarnosti in stopnjo tveganj, ki v delovnem procesu nastopajo, število izmen in krajevno ločenih enot, število zaposlenih in način organizacije dela. Zakon postavlja načelo strokovne avtonomije delavca, zadolženega za varnost pri delu, ki zaradi svojega dela ne sme biti kakorkoli oškodovan ali postavljen v položaj, ki bi bil manj ugoden od položaja ostalih delavcev. Zakon ni določil številčnega ključa za obvezno zaposlitev strokovnega delavca. Nasprotno, delodajalec se lahko odloči, da bo za izvajanje nekaterih ali pa vseh strokovnih nalog sklenil pogodbo z zunanjo pravno osebo ali zasebnikom, ki ima za te naloge dovoljenje ministrstva, pristojnega za delo. S tem, ko država ni postavila splošnih zakonskih pogojev za opravljanje strokovnih nalog, ampak je to storila le za posamezne naloge, za katere so potrebna specifična znanja, je postavila delodajalca v odgovoren položaj, da sam izbere zanj optimalno rešitev. Država pa bo jamčila za strokovnost tistih zasebnikov in pravnih oseb, katerim bo podelila dovoljenje za delo po posebnem postopku in kriterijih, določenih v podzakonskem predpisu. Delodajalec ima do zunanjih strokovnih služb enake obveznosti, kot jih ima do strokovnega delavca, ki je za opravljanje strokovnih nalog varnosti pri delu pri njem zaposlen. Zunanje službe morajo imeti na voljo vse informacije glede nevarnosti in tveganj pri delu ter podatke o sprejetih varnostnih ter požarno varstvenih ukrepih, ukrepih prve pomoči in ukrepih za evakuacijo delavcev, vključno z imeni delavcev, ki so zadolženi za izvajanje teh ukrepov. Zakon primeroma določa najpomembnejše strokovne naloge pri zagotavljanju varnosti pri delu, ki jih opravlja strokovni delavec. Za nekatere naloge so potrebna specifična znanja ter posebna tehnična oprema, s katero je potrebno znati pravilno rokovati. Gre v prvi vrsti za periodične preiskave kemijskih, fizikalnih in bioloških škodljivosti v delovnem okolju, periodične preglede in preizkuse delovne opreme, pa tudi za izdelavo strokovnih podlag za oceno tveganja pri tistih delodajalcih, kjer je utemeljeno pričakovati večje tveganje za poškodbe in zdravstvene okvare zaradi zahtevnih ali nevarnih tehnoloških procesov ali uporabe nevarnih snovi. Zato zakon določa, da bodo morali strokovni delavci, ki bodo za izvajanje teh nalog zaposleni pri delodajalcu izpolnjevati enake pogoje glede vrste in smeri izobrazbe ter delovnih izkušenj, delodajalec pa jim bo moral zagotoviti enako tehnično opremo, kot je predpisana s podzakonskim aktom za pravne osebe in zasebnike, ki bodo želeli za tovrstne naloge pridobiti licenco ministrstva. Poudariti pa je potrebno, da strokovnim delavcem, ki pri delodajalcu opravljajo naloge na podlagi pogodbe o zaposlitvi, ne bo potrebno pridobiti licence, če bodo strokovne naloge opravljali samo za potrebe tega delodajalca. Zakon je določil obveznost, da vsakdo, ki opravlja le nekatere ali vse naloge varnosti pri delu, opravi strokovni izpit po programu in v obsegu, kot ga bo določil izvršilni predpis izdan na podlagi zakona. Tako bo zagotovljeno vsaj minimalno poznavanje področja varnosti in zdravja pri delu tudi pri tistih delodajalcih, ki bodo sami v celoti ali delno prevzeli izvajanje strokovnih nalog. DRUGE OBVEZNOSTI DELODAJALCA Zgoraj smo omenili najpomembnejše obveznosti delodajalca. Zakon pa poleg teh nalaga delodajalcu še vrsto drugih nalog:
C. PRAVICE IN DOLŽNOSTI DELAVCEV Poleg pravice delavca, da odkloni delo, kadar ni bil predhodno seznanjen z nevarnostmi, ki mu pretijo na delovnem mestu, kadar ni bil predhodno zdravstveno pregledan, ima delavec tudi pravico odkloniti delo, kadar mu grozi neposredna nevarnost za življenje in zdravje zato, ker niso bili izvedeni predpisani varnostni ukrepi. Zakon določa za odklonitev dela delavca še nekatere kršitve delovno-pravnih inštitutov (npr. delo ponoči, delo prek polnega delovnega časa), ki pa so hkrati pomembni s čisto varnostnega vidika . Delavec ima tudi pravico zapustiti delovno mesto, kadar mu grozi neposredna in neizogibna nevarnost, pri čemer ne odgovarja za škodne posledice, ki bi v tem primeru nastale zaradi njegovega ravnanja ali opustitve. Delavec ima poleg navedenega pravico in dolžnost, da se seznanja varnostnimi ukrepi ter se usposablja za varno delo. Pravico in dolžnost ima dajati strokovnim delavcem, odgovornim za varnost in zdravje predloge, pripombe in obvestila glede varnosti in zdravja delavcev pri delu. Med delavčevimi najpomembnejšimi dolžnostmi je dolžnost upoštevati predpisane varnostne ukrepe, uporabljati predpisana osebna varovalna sredstva in opremo in dolžnost odzvati se na zdravstvene preglede. Kršitev teh dolžnosti pomeni kršitev delovnih obveznosti in razlog za disciplinski ukrep po zakonu o delovnih razmerjih D. INSTITUCIONALNI OKVIR Poleg delodajalca in delavca, ki sta poglavitna nosilca varnosti in zdravja pri delu zakon namenja veliko pozornost tudi svetu delavcev oz. delavskemu zaupniku za varnost in zdravje pri delu. Konvencija št. 155 Mednarodne organizacije dela, prav tako pa tudi direktiva 89/39lEEC določata obveznost države članice, da v svojih nacionalnih predpisih predvidijo obveznost delodajalcev, da delavcem in/ali njihovim predstavnikom omogočijo obravnavo vseh vprašanj, ki zadevajo varno in zdravo delo, ki obsega tudi posvetovanje in oblike soodločanja. Tej obveznosti je sledil že zakon o sodelovanju delavcev pri upravljanju. Ker pa v tem zakonu predviden organ svet delavcev - ni obvezen, je zakon o varnosti in zdravju pri delu določil obveznost delodajalcev, ki sveta delavcev nimajo organiziranega, da naloge posvetovanja na področju varnosti in zdravja pri delu opravlja delavski zaupnik za varnost in zdravje pri delu. Pravne osebe in samostojni podjetniki posamezniki z dovoljenjem za delo Pravnim osebam in samostojnim podjetnikom posameznikom, ki bodo izpolnjevali pogoje, ki jih bo določil izvršilni predpis, bo Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve izdalo dovoljenje za delo za opravljanje tistih nalog, za katere so potrebna specifična znanja ali tehnična oprema, s katero delodajalec ne razpolaga. Ti bodo za delodajalca lahko na podlagi pogodbe opravljali vse ali pa del nalog po zakonu. Urad za varnost in zdravje pri delu je po zakonu upravno telo s prvenstveno strokovnimi nalogami. Med najpomembnejše sodijo oblikovanje strokovnih podlag za nacionalni program ter druge predpise na področju varnosti in zdravja pri delu. Svet za varnost in zdravje pri delu je posvetovalno telo Vlade Republike Slovenije, zadolženo za obravnavo vseh dokumentov s področja varnosti in zdravja pri delu . Zbornica je zasnovana kot prostovoljno združenje strokovnjakov, ki delajo na področju varnosti in zdravja pri delu in po zakonu nima javnih pooblastil.
Rok ureditve stanja na področju VZ je dve leti oz. do 28.julija 2001! Temeljna načela zakona VZD:
Obveznosti in naloge strokovne službe VZD:
Naloge lahko opravlja strokovna služba delodajalca oz. pravna ali fizična oseba s koncesijo za opravljanje dejavnosti
Naloge pooblaščenega zdravnika:
Naloge lahko opravlja javni zdravstveni zavod oz. pravna ali fizična oseba s koncesijo za opravljanje dejavnosti
Pravice in dolžnosti delavcev - delavskih predstavnikov:
Evidence in poročila
Osnove - Pravilnik (Ur.l.RS št.30/00)
Glede na zakonske zahteve je jasno, da vse, ki delajo na področju varnosti in zdravja pri delu čaka zelo obsežno delo, od rezultatov tega dela pa bodo v prihodnosti odvisni ukrepi delodajalca za odpravo tveganj. Ukrepi delodajalca za odpravo tveganj:
Kdo opravi oceno tveganja, ki je osnova varnostnim ukrepom in temelj Izjavi o varnosti? Varstvo in zdravje pri delu kot multi-disciplinarna stroka zahteva, da so v projekt z naslovom Izjava o varnosti z oceno tveganja vključeni:
V skladu z Zakonom o soupravljanju in Zakonom o varnosti in zdravju pri delu, pa je delodajalcu naloženo, da delavce oz. njihove predstavnike vključi k obravnavi vseh vprašanj, ki zadevajo zagotavljanje varnega in zdravega dela - ocenjevanje tveganja za poškodbe in zdravstvene okvare pa je temelj varnosti in zdravja pri delu. V strokovni Tim za ocenjevanje tveganj mora delodajalec vključiti tudi delavske predstavnike oz. Svete delavcev. Pravilnik nalaga delodajalcu, da v Izjavi navede podatke o osebah, ki so sodelovale pri ocenjevanju tveganja. Kaj je pomenijo izrazi in pojmi v zvezi z ocenjevanjem tveganja? Izjava o varnosti je listina, s katero delodajalec pisno izjavi, da izvaja vse ukrepe za zagotovitev varnosti in zdravja pri delu glede :
Nevarnost je okoliščina ali stanje, ki lahko ogrozi ali poškoduje delavca oziroma okvari njegovo zdravje Tveganje je kombinacija verjetnosti pogostosti in resnosti oz.posledic nezgodnega dogodka. Ocenjevanje tveganja je sistematično evidentiranje in proučevanje ter ocenjevanje velikosti tveganja vseh dejavnikov delovnega procesa z namenom ugotoviti :
Kaj vse je potrebno, da se opravi oceno tveganja? De se lahko prične tako obsežno delo, kot je ocenjevanje tveganj se je potrebno:
Vzorec Svet delavcev družbe .................................................................................................... je na podlagi 59. člena Zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju (v nadaljevanju: ZSDU) na svoji seji dne ....................................... sprejel naslednji
P O S L O V N I K ZA DELO ODBORA ZA VARNOST IN ZDRAVJE PRI DELU
Svet delavcev ugotavlja, da nova slovenska zakonodaja o varnosti in zdravju pri delu konkretizira in razširja njegove pristojnosti na tem področju, ki so opredeljene v 95. členu ZSDU, s čemer izpostavlja naloge svetov delavcev, ki morajo na tem področju prevzeti aktivnejšo vlogo pri uveljavljanju pravic zaposlenih znotraj družb.
Svet delavcev ustanavlja odbor za varnost in zdravje pri delu (v nadaljevanju: odbor) z namenom, da združi znanje in poznavanje celotnega delovnega procesa ter izkoristi svoje pristojnosti pri obravnavi in razreševanju vseh problemov, ki zadevajo zagotavljanje varnega in zdravega dela.
Svet delavcev s tem poslovnikom določa način ustanovitve, sestavo, pristojnosti, način dela in druga vprašanja v zvezi z delovanjem odbora.
Odbor šteje ..................... članov. V skladu z 59. členom ZSDU je lahko največ ena tretjina članov odbora sestavljena iz delavcev, ki niso člani sveta delavcev. Kandidate za člane odbora določi svet delavcev na lastno pobudo ali na predlog v družbi zastopanih reprezentativnih sindikatov. Svet delavcev imenuje tudi predsednika odbora in njegovega namestnika. O ustanovitvi odbora, njegovi sestavi in pristojnosti svet delavcev obvesti upravo družbe, s katero se dogovori tudi o ustreznih pogojih za njegovo delovanje.
V odboru morajo biti po možnosti člani, ki imajo ustrezno znanje s področja varnosti in zdravja pri delu ter zelo dobro poznajo vse delovne procese, ki se odvijajo v družbi.
Odbor spremlja stanje v družbi na svojem delovnem področju, obravnava posamezna vprašanja in probleme na lastno pobudo ali na zahtevo sveta ter v zvezi s tem svetu delavcev posreduje tudi ocene, stališča in predloge sklepov ter ukrepov v dokončno odločitev. Odbor sprejema ocene in oblikuje stališča ter predloge sklepov na svojih sejah, ki so sklepčne, če je na seji prisotna večina članov (več kot polovica). Odbor lahko sprejema ocene in oblikuje stališča ter predloge sklepov tudi, če ni sklepčen, za sprejem sklepov pa je potrebno zagotoviti njegovo sklepčnost. Odbor sprejema vse svoje odločitve praviloma soglasno. Če soglasja ni mogoče doseči, odbor odloči z navadno večino glasov prisotnih članov. Glasovanje o sprejemu odločitev je javno.
Predsednik sklicuje odbor s pisnim vabilom praviloma vsaj 5 dni pred sejo. Izjemoma lahko predsednik skliče sejo odbora tudi po telefonu ali z neposrednim ustnim obveščanjem članov in v krajšem roku, če temu ne nasprotuje več kot polovica tako povabljenih članov odbora.
Predsednik odbora lahko na sejo povabi strokovnjake iz družbe ali izven nje, vodilno osebje, predstavnike sindikatov in druge osebe, ki bi po njegovem mnenju ali po mnenju večine članov odbora s svojim sodelovanjem lahko pripomogle k večji strokovnosti sprejetih odločitev. Osebam iz prvega odstavka se obvezno pošlje gradivo za ustrezno točko dnevnega reda.
Predsednik odbora mora sklicati sejo, če to zahteva najmanj ena tretjina članov odbora, predsednik sveta delavcev, delavski direktor ali reprezentativni sindikat v družbi. Če predsednik odbora ne skliče seje odbora, jo ima pravico sklicati predsednik sveta delavcev. Predsednik odbora mora biti vabljen na vsako sejo sveta delavcev.
Predsednik vodi sejo odbora tako, da imajo možnost povedati svoje stališče in izraziti svoje mnenje pred sprejemom odločitve vsi člani odbora in vse na sejo povabljene osebe. Predlog sklepa lahko da na glasovanje šele, ko oceni, da so obravnavana vprašanja dovolj razčiščena za odločanje. Predsednik odbora lahko pred odločanjem zahteva, da se za čas glasovanja vse osebe, ki niso člani odbora, začasno umaknejo s seje. Posamezni član odbora je lahko na lastno željo ali po sklepu odbora izločen pri glasovanju o določenih zadevah, če za to obstajajo utemeljeni razlogi.
Zapisnik vsebuje:
Zapisnik podpišeta predsednik odbora oz. predsedujoči seje ter zapisnikar, potrdi pa ga odbor na naslednji seji.
Pristojnosti odbora se nanašajo na obravnavo vprašanj, ki zadevajo področje varnosti in zdravja pri delu in so omejene s pristojnostmi sveta delavcev ter drugih delavskih predstavništev na tem področju, ki jim jih zagotavljajo mednarodni pravni viri (konvencije, pogodbe, smernice EU) in domači pravni viri (ustava, zakon o sodelovanju delavcev pri upravljanju, zakon o varnosti in zdravju pri delu ter na njegovi podlagi izdani podzakonski predpisi, predpisi s področja delovnih razmerij, predpisi s področja zdravstvenega varstva in zavarovanja, predpisi s področja pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter kolektivne pogodbe in splošni akti delodajalca).
Odbor opravlja predvsem naslednje naloge:
Odbor ima pravico do obveščenosti in do vpogleda v vse podatke, pomembne za njegovo delo, omogočeni pa mu morajo biti tudi razgovori z delavci in opravljanje potrebnih anket ter inšpekcijskih pregledov.
Odbor izvaja svoje aktivnosti zlasti na naslednji način:
Člani odbora so za svoje delo odgovorni svetu delavcev, ki jih je tudi imenoval v odbor. Odbor enkrat letno svetu delavcev posreduje letni program in poročilo o svojem delu ter stanju in problemih na področju varnosti in zdravja pri delu v družbi. Sklep o sprejemu programa in poročila sprejme svet delavcev na svoji seji, na kateri tudi širše oceni razvoj celovite varnostne politike v družbi, ki vključuje tudi tehnologijo, organizacijo dela, delovne pogoje, medčloveške odnose ter ostale dejavnike delovnega okolja.
Ta poslovnik se sprejme z večino glasov vseh članov sveta delavcev in začne veljati takoj, ko je sprejet. Spremembe in dopolnitve tega poslovnika se sprejemajo na enak način kot poslovnik.
PREDLOG SKLEPOV IN STALIŠČ strokovno-izobraževalnega posveta ZSDSP: ťNaloge svetov delavcev na področju varnosti in zdravja pri deluŤ (Bled, 06. december 2000) Nova zakonodaja o varnosti in zdravju pri delu, ki je harmonizirana s pravnim redom Evropske unije, je v slovenskih podjetjih in tudi v širši javnosti aktualizirala vprašanja o razvitosti celovite varnostne politike, ki vključuje tehnologijo, organizacijo dela, delovne pogoje, medčloveške odnose ter ostale dejavnike delovnega okolja. Zdravje je torej osnova za kakovostno življenje in delo. Nanj vplivata tako življenjsko in delovno okolje kot tudi način življenja oz. pogoji na delovnem mestu. Ključni element novega sistema varnosti in zdravja pri delu je delavsko soupravljanje, ki lahko k prizadevanjem za ustrezne pogoje dela in varovanje zdravja pritegne vse zaposlene, še zlasti njihove predstavnike - svet delavcev ali delavskega zaupnika za varnost in zdravje pri delu. Da bi sveti delavcev na obravnavanem področju lahko čim bolj učinkovito izkoristili vse svoje pristojnosti, ki so v veliki meri odvisne od kvalitetnega sodelovanja z delodajalci, s katerimi se morajo o vseh vprašanjih varnosti in zdravja pri delu medsebojno obveščati, skupno posvetovati ter soodločati v skladu z zakonom o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD) ter zakonom o sodelovanju delavcev pri upravljanju (ZSDU), smo v Združenju svetov delavcev slovenskih podjetij (ZSDSP) sprejeli naslednje sklepe in stališča:
|
|||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
|
|
|
|
|
|
|
 |
|
||||
 |
 |
 |
|
||
 |
 |
 |
|
||
 |
 |
|
|||
