1.Delodajalec se izogiba podpisu participacijskega dogovora, ne zagotavlja pa tudi zakonskega minimuma sredstev. Ali je participacijski dogovor obvezen akt in ali lahko svet delavcev tak dogovor tako ali drugače izsili?

2. Kako pripraviti delodajalca k realizaciji že dogovorjenih zadev, ki pa jih ne izvaja (naročilo pisarniškega materiala, realizacija zagotovitve prostorov za potrebe SD, poklicni člani SD)?

1.

Izhajajoč iz določil 1. in 2. odstavka 5. člena ZSDU so predmet participacijskega dogovora lahko predvsem štiri možne vsebine, in sicer:

a) podrobnejša ureditev uresničevanja pravic, ki jih določa že zakon (npr. individualnih participacijskih pravic iz 88. člena ZSDU);

b) vprašanja, glede katerih že zakon izrecno odkazuje na ureditev določenih vprašanj v participacijskem dogovoru (npr. obseg finančnih sredstev po 65. členu ZSDU);

c) določitev morebitnih drugih načinov uresničevanja soupravljalskih pravic, poleg tistih, ki jih določa že zakon (npr. skupni odbori delodajalca in sveta delavcev, pravica do sodelovanja predsednika sveta delavcev pri delu uprave ipd.);

d) možna določitev večjega obsega participacijskih pravic kot ga določa že zakon (npr. dodatno število ur za izobraževanje, za posvetovanje z delavci ipd).

Tretji in četrti od zgoraj navedenih vprašanj (točka c in d) sodita med t. i. fakultativno vsebino, prvi in drugi sklop vprašanj (točki a in b) pa predstavljata obvezno vsebino participacijskega dogovora. Vsaj glede ureditve slednjih je torej participacijski dogovor obvezen akt, kar je mogoče sklepati tudi iz dikcije 2. odstavka 5. člena ZSDU o tem, kaj »se uredi« (ne kaj se »lahko« uredi) s participacijskim dogovorom.

In kako lahko svet delavcev tudi dejansko doseže ureditev omenjenih vprašanj v primeru nepripravljenosti vodstva za ustrezen dogovor? Predvsem s pomočjo uporabe določbe 66. člena ZSDU, ki pravi:

»Če svet delavcev in delodajalec ne dosežeta sporazuma glede vprašanj iz 63. člena in 65. člena tega zakona, lahko vsak od njiju zahteva, da o njih odloča arbitraža.

Arbitraža pri svoji odločitvi upošteva ekonomski položaj družbe in potrebe sveta delavcev.«

Participacijski dogovor, takšen ali drugačen, torej v družbi mora obstajati ves čas, ko obstaja tudi svet delavcev, kajti ta brez urejenosti določenih vprašanj v tem dogovoru (npr. materialni in drugi pogoji za njegovo delo, zlasti pa ustrezna sredstva po 65. členu ZSDU) preprosto sploh ne more normalno funkcionirati. Na to še posebej jasno kaže prav citirana določba 66. člena ZSDU, ki za primer “nedogovora” pooblašča arbitražo, da odloči o ključnih vprašanjih iz “obvezne” vsebine tega dogovora.

2.

V primeru kršitve pravic sveta delavcev s strani delodajalca ima svet delavcev na splošno na razpolago različne pravne ukrepe, zlasti pa:

a) sprožitev arbitražnega spora po določilih 99. do 106. člena ZSDU,

b) sprožitev kolektivnega spora pred delovnim sodiščem glede »soupravljalskih vprašanj«, določenih z zakonom o delovnih in socialnih sodiščih,

c) zahteva za intervencijo inšpekcije za delo po določilih zakona o inšpekciji dela,

d) prijava inšpekciji za delo zaradi prekrška po določilih 107. člena ZSDU,

e) ovadba za kaznivo dejanje po določbi 200. člena kazenskega zakonika RS.