Zanima nas, ali je svet delavcev partner pri določitvi 36-urnega delovnika ali pa se naše mnenje lahko obravnava kot neobvezujoče za delodajalca? Rečeno nam je namreč bilo, da je partner pri tovrstnih pogovorih samo sindikat in da je samo njegovo stališče obvezujoče.

Ukrep skrajševanja polnega delovnega časa je lahko po zakonu sprejet samo v obliki spremembe obstoječe ali sklenitve nove (panožne ali podjetniške) kolektivne pogodbe. Določba 2. odstavka 143. člena ZDR se namreč glasi: »(2) Z zakonom oziroma s kolektivno pogodbo se lahko določi kot polni delovni čas delovni čas, ki je krajši od 40 ur na teden, vendar ne manj kot 36 ur na teden.« Povedano pomeni, da mimo sindikata kot partnerja pri sklepanju kolektivnih pogodb omenjeni ukrep dejansko ne more biti sprejet v nobenem primeru. Le v primerih, ko v družbi ni reprezentativnega sindikata, je mogoče skladno z določbo 10. člena ZDR-1 to odločitev sprejeti v obliki enostranskega splošnega akta delodajalca. Svet delavcev pa je pri sklepanju podjetniških kolektivnih pogodb »obvezno« udeležen le v tistem delu, ki se nanaša na »osnove in merila za določanje delovne uspešnosti delavcev«, ki so po določbi 95. člena Zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju (ZSDU) lahko sprejeta le z njegovim soglasjem. V tem delu je torej svet delavcev lahko eden od enakopravnih partnerjev kolektivne pogodbe, če je sprejet tak dogovor, ali pa je k temu delu njene vsebine potrebno pridobiti njegovo naknadno soglasje.

Kljub temu pa povedano ne pomeni, da lahko delodajalec svet delavcev pri sprejemanju odločitve o prehodu na 36-urni polni delovni čas svet delavcev preprosto ignorira in se pogovarja le s sindikatom. Sprememba delovnega časa namreč v bistvu vsekakor predstavlja »spremembo v organizaciji proizvodnje« v smislu določbe 89. člena ZSDU. To pa pomeni, da mora biti svet delavcev o tej odločitvi po zakonu obveščen, in sicer predhodno, tako da lahko v zvezi z nameravano odločitvijo oblikuje svoje mnenja ter stališča in morebitne predloge in pobude. V nasprotnem lahko uporabi t.i. pravico veta, t.j. začasno zadržanje odločitve delodajalca s hkratno sprožitvijo arbitražnega spora, kar še toliko bolj velja v primerih, ko v družbi ni sindikata in se omenjena odločitev sprejema v obliki enostranskega splošnega akta delodajalca. Res pa je, da stališča sveta delavcev za delodajalca v primerih odločitev iz 89. člena ZSDU niso obvezujoča.

Tudi svet delavcev mora biti torej na podlagi ZSDU ustrezno vključen v sprejemanje odločitve o skrajšanju delovnega časa, čeprav je v končni posledici podpisnik spremenjene kolektivne pogodbe morda le sindikat. Iz tega razloga se predlaga skupno in usklajeno delovanje svetov delavcev in sindikatov na tem področju, to je oblikovanje skupne pogajalske skupine za spremembe podjetniške kolektivne pogodbe. Na ta način je lahko v postopku odločanja o skrajšanju polnega delovnega časa v celoti zadoščeno zakonskim predpisom glede postopkov pri sprejemanju tovrstnih odločitev.