V našem podjetju imamo individualno upravo (direktorja). Z izvolitvijo članov sveta delavcev in z izvolitvijo novega predsednika sveta delavcev, član uprave ne prisostvuje na sejah sveta delavcev. Tako se vsa vprašanja in pobude članov sveta delavcev posredujejo pisno. Odgovori so tudi v pisni obliki. Čeprav je v participacijskem dogovoru zapisano, da se odgovori posredujejo v enem mesecu, so ti roki daljši. Zanima me, ali je omenjena praksa, da član uprave ne sodeluje na sejah sveta delavcev, pravilna in sprejemljiva. Konec koncev je sogovornik sveta delavcev uprava, katera naj bi zato na sejah tudi sodelovala.
V vašem vprašanju omenjena praksa uprave seveda načeloma ni niti sprejemljiva niti priporočljiva pot za uresničevanje sistema sodelovanja delavcev pri upravljanju v smislu ZSDU. Na ta način namreč ni mogoče uresničevati niti črke niti duha zakona. Izrecne določbe o obvezni prisotnosti direktorja oziroma uprave na sejah sveta delavcev sicer v zakonu ni, mogoče pa je v tem smislu tolmačiti tako določbo 86. člena, ki pravi, da se svet delavcev in delodajalec sestajata na zahtevo enega ali drugega, in sicer praviloma enkrat mesečno zaradi uresničevanja različnih pravic in obveznosti po tem zakonu, kakor tudi določbe o skupnem posvetovanju (91. in 92. člen ZSDU), ki predpostavlja neposredno usklajevanje stališč med svetom delavcev in delodajalcem, katerega predstavnik je uprava. Tudi celovito uresničevanje pravice sveta delavcev do obveščenosti po 89. členu ZSDU si je težko predstavljati brez neposredne prisotnosti članov uprave na sejah, tako da lahko člani sveta delavcev neposredno postavljajo vprašanja, izražajo mnenja itd.
Skratka, popolnoma se strinjam z vami, da je direktor (uprava) sogovornik svetu delavcev, pri čemer je to vlogo v praksi praktično nemogoče uresničevati samo v pisni obliki. Primarno vlogo ima vsekakor neposredno ustno komuniciranje na tej relaciji, pisna gradiva in pisne oblike komuniciranja pa so lahko le dobrodošla dopolnitev, ki je uporabna v določenih primerih.