V podjetju pravkar poteka postopek ugotavljanja večjega števila presežnih delavcev. V zvezi s tem je prišlo med upravo in svetom delavcev do različnega tolmačenja določbe 96. člena ZSDU. Ali je k programu reševanja presežnih delavcev potrebno soglasje sveta delavcev ali ne?

Menimo, da je določba 2. odst. 96. člena ZSDU v tem pogledu bolj ali manj nedvoumna. Glasi se namreč takole: “Svet delavcev lahko zavrne soglasje iz prejšnjega odstavka samo v primeru, če predlog odločitev o zmanjšanju števila delavcev ne vsebuje predloga programa o razreševanju presežnih delavcev po predpisih o delovnih razmerjih, ali če razlogi za odločitev o zmanjšanju števila delavcev niso utemeljeni.”

Iz dikcije “ne vsebuje” nedvoumno izhaja, da je predlog programa reševanja presežnih delavcev nujni sestavni del odločitve, h kateri svet delavcev daje soglasje. Če predlog odločitve torej ne vsebuje omenjenega programa, je to že po zakonu utemeljen razlog za zavrnitev soglasja s strani sveta delavcev.

Pri tem je treba seveda opozoriti, da svet delavcev preko instituta “soglasja” v tej fazi v bistvu le preverja ali ustrezen program reševanja presežnih delavcev sploh obstaja in ali vsebuje vse tiste elemente, ki jih mora vsebovati po določbi 101. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1). To pa so:

. razloge za prenehanje potreb po delu delavcev,

· ukrepi za preprečitev ali kar največjo omejitev prenehanja delovnega razmerja delavcev,

· seznam nepotrebnih delavcev,

· ukrepi in kriteriji za izbiro ukrepov za omilitev škodljivih posledic prenehanja delovnega razmerja (ponudba zaposlitve v drugi organizaciji oziroma pri delodajalcu, zagotovitev denarne pomoči, zagotovitev pomoči za začetek samostojne dejavnosti, dokup zavarovalne dobe, delo s krajšim delovnim časom itd.)

· finančno ovrednotenje programa

V okviru “dajanja soglasja” po 96. členu ZSDU svet delavcev torej preverja predvsem formalne vidike programa reševanja presežnih delavcev. Pri tem pa je bistvenega pomena predvsem vprašanje ali program dejansko vsebuje konkretne in dokončno domišljene ter preverjene “ukrepe” v zgoraj navedenem smislu ali le nekakšen meglen spisek želja in predvidevanj o tem kako bo eventualno mogoče reševati konkretne presežne delavce. Takšnim spiskom neoprijemljivih in pogojno možnih rešitev, ki jih uprave pogosto ponujajo namesto programa, seveda ni mogoče reči “predlog programa reševanja presežnih delavcev” v pravem pomenu besede in sveti delavcev v takšnih primerih pod nobenim pogojem ne bi smeli podati svojega soglasja k odločitvi o zmanjšanju števila delavcev, dokler program res ni program, kakršnega zahteva zakon.