Spoštovani.
Tudi pri nas se je vodstvo odločilo, da bo po praznikih 4.1.2021 izvajalo testiranje. Sicer ne bo z antigenskimi testi, temveč testiranje na prisotnost protiteles z odvzemom krvi. Testiranje naj bi bilo prostovoljno, vendar kdor se ne bo testiral, bo moral ostati še en teden doma in koristiti dopust. Delavci smo bili o tem obveščeni preko oglasnih desk zadnji dan pred kolektivnim dopustom (18.12.2020). Včeraj mi je predsednica našega sindikata sporočila, da nas delodajalec ne more poslati na prisilni dopust, lahko pa nas pošlje na čakanje na delo.
Tudi mene zanima kako naj se spopademo s tem, kakšna pooblastila ima delodajalec. Ali res lahko na tak način izsiljuje testiranje? Sedaj je testiranje, kaj pa, ko bo prišlo na vrsto cepljenje? Ali smo delavci res tako nepomembni, da lahko delajo z nami kar hočejo?
Lep pozdrav.
Darka Jančar
Predsednica SD MED Komen

Zdravo!

Vse tri zgoraj predstavljene situacije oziroma prakse »prisilnega« testiranja (pod grožnjo takšnih ali drugačnih delovnopravnih sankcij), ki v danih razmerah skoraj zanesljivo niso osamljeni primeri, brez dvoma odpirajo vrsto načelnih in konkretnih pravnih vprašanj, na katera v tem trenutku žal še nimamo nekih pravno »merodajnih« odgovorov (ne v obliki ustreznih pravnih mnenj pristojnih državnih institucij ne v obliki takšne ali drugačne konkretne sodne prakse), ki bi vam jih lahko posredoval s strani Združenja svetov delavcev Slovenije (ZSDS).

Zato lahko v vlogi generalnega sekretarja ZSDS za zdaj glede tega predstavim le svoje osebno mnenje, ki pa je sicer zelo decidirano. In sicer trdim, da gre v opisanih primerih za protipravne prakse, ki so sporne tako z vidika skladnosti z Ustavo RS (v njenih določbah o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah, zlasti še glede varstva nedotakljivosti človekove telesne in duševne integritete) kot tudi z vidika skladnosti z veljavno zakonodajo s področja delovnih razmerij in varnosti pri delu.

O tem, ali gre morda v opisanih primerih dejansko (tudi) za protiustavna ravnanja delodajalcev, seveda lahko odloči le Ustavno sodišče RS. Ker pa po ustaljeni ustavnosodni presoji razna »združenja« (kar kajpak velja tudi za ZSDS!) ne morejo biti neposredni predlagatelji ustavnih sporov, se verjetno kaže v danem primeru bolj osredotočiti predvsem na morebitne druge možne učinkovite pravne poti za zavarovanje pravic prizadetih delavcev. V ta namen bi bilo seveda treba to problematiko detajlneje proučiti z vidika celotne delovnopravne zakonodaje, kar bi vsekakor zahtevalo kar precej časa, ki pa ga v danih razmerah žal ni na razpolago, ampak je treba ukrepati »hitro«, če naj bo to ukrepanje pravočasno, s tem pa tudi dejansko smiselno in učinkovito. Zato lahko vsem svetom delavcev, ki se v svojih sredinah srečujete (ali se boste morda v kratkem srečali) s tovrstnimi situacijami, zaenkrat »na hitro« priporočim le, da se kot SD postavite na naslednje

načelno stališče:

Povsem razumemo hude dileme delodajalcev v prizadevanjih za ohranitev proizvodnje ob hkratnem zagotavljanju varnih delovnih pogojev za delavce v skladu z določili Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1), vendar pa menimo, da je morebitna odreditev »obveznega« testiranja ali cepljenja glede Covid-19 (pod grožnjo kakršnegakoli s tem povezanega delovnopravnega sankcioniranja delavcev v primeru njegove odklonitve) z enostranskim pravnim aktom delodajalca – vsaj dokler to vprašanje ne bo tako ali drugače urejeno z veljavno (bodisi redno bodisi intertventno) zakonodajo – absolutno nesprejemljiva, ker
1. lahko pomeni nedopusten poseg v nedotakljivost človekove telesne in duševne integritete kot eno od človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki jo določa 35. člen Ustave Republike Slovenije, zaradi česar ga v nobenem primeru delavcem ni mogoče »predpisati« s kakršnimkoli enostranskim pravnim aktom delodajalca (npr. sklepom, pravilnikom, odredbo, izjavo o varnosti z oceno tveganja ipd.), ampak ga je mogoče uveljaviti le ob njihovem soglasju;
2. negotova in kratkotrajna (in še to le pogojna) praktična učinkovitost tega ukrepa v varstvenem smislu ni sorazmerna teži njegovega posega v osebno sfero delavcev in zato ne opravičuje delodajalčeve pravice do njegove uporabe v nasprotju z voljo delavcev;
3. ne gre za »delovno obveznost« delavcev, določeno z zakonom, kolektivno pogodbo ali pogodbo o zaposlitvi, katere kršitev bi lahko med trajanjem že sklenjenega delovnega razmerja imela kakršnekoli negativne posledice za delovnopravni status delavca (npr. odpoved veljavne pogodbe o zaposlitvi, prisilna odreditev koriščenja letnega dopusta v nasprotju z namenom te zakonske pravice ipd.).

Varnih delovnih pogojev kot svojo zakonsko dolžnost po ZVZD-1 torej delodajalec v nobenem primeru ne more po prosti presoji zagotavljati z ukrepi, ki so lahko ustavno sporni in bi utegnili pomeniti kršenje človekovih pravic delavcev, kajti ni tako močnega družbenega »nadinteresa«, ki bi to lahko pravno opravičeval. Predvsem pa takšne pravno delikatne in lahko tudi zelo »dvomljive« odločitve tudi sicer nikakor ne bi smele biti prepuščene v domeno proste presoje posameznih delodajalcev, ampak bi morala to odločitev nase prevzeti država, ki se v tem primeru žal obnaša skrajno farizejsko. Po eni strani si sama – ravno zaradi zgoraj navedenih dilem glede ustavnosti takšnega postopanja – očitno ne upa s kakim zakonom ali odlokom »zapovedati« ne obveznega testiranja, še manj pa obveznega cepljenja zoper Covid-19 na splošno za vse državljane, po drugi pa prek raznih »nezavezujočih« mnenj nekaterih državnih organov spodbuja delodajalce k sprejemanju tovrstnih ukrepov za »njihove« delavce, češ da jim to nesporno dopušča in celo nalaga famozni 5. člen ZVZD-1 s svojo »načelno« določitvijo njihove odgovornosti za varno in zdravo delo.

Kar je povsem nedopustno. Naj torej Vlada RS – namesto da težko breme odločanja o primernosti in dopustnosti obravnavanega »prisilnega« ukrepa v boju proti Covid-19 preprosto prelaga na delodajalce same – raje:
• bodisi sprejme zakon, ki bo delodajalcem nudil ustrezno pravno podlago za morebitno uporabo ukrepa »prisilnega« testiranja in cepljenja, s čimer bo sama prevzela tudi odgovornost za morebitno neustavnost takšnega zakona,
• bodisi delodajalcem jasno pove, da se tega ukrepa v praksi ne smejo posluževati zaradi njegove protiustavnosti.
Ne enega ne drugega za zdaj nimamo, delodajalci in delavski predstavniki pa se v praksi pač sami otepajo s tovrstnimi dilemami.

Če oziroma dokler ne bo s kakim predpisom ali pa morebitno ustavno odločbo drugače odločeno, torej »prisilnega« testiranja ali cepljenja delavcev ni mogoče šteti kot »ustrezen« varnostni ukrep v smislu ZVZD-1. Posebej še, če ta ni bil predhodno izrecno določen z veljavno (tj. po opravljenem predpisanem skupnem posvetovanju s svetom delavcev skladno z določbo 91. člena ZSDU) sprejeto izjavo o varnosti z oceno tveganja, zato lahko delodajalec za svoje zaposlene organizira brezplačno testiranje ali cepljenje samo na prostovoljni podlagi.

Pri tem izpostavljamo svoje trdno prepričanje, da so prav delavci sami tisti, ki so že po logiki stvari daleč najbolj zainteresirani za to, da se produkcijski procesi pri delodajalcih, od katerih so v končni fazi s svojimi zaposlitvami tudi sami odvisni, tudi v teh »izrednih« razmerah čim bolj nemoteno nadaljujejo. Morebitnega apriornega nasprotovanja tovrstnim testiranjem, če se zdijo koristna, torej s strani delavcev ni pričakovati. Zato so kakršnekoli metode prisiljevanja v zvezi s tem še toliko bolj nesmiselne in neprimerne.

* * *

Glede možnosti konkretnega ukrepanja pa ima svet delavcev v primeru, če delodajalec ne bi upošteval njegovega tovrstnega opozorila na nezakonitost, skladno z določbo drugega odstavka 48. člena ZVZD-1 izrecno zakonsko pravico (in po mojem osebnem mnenju hkrati tudi moralno dolžnost do delavcev, ki so ga izvolili)

zahtevati nadzor pristojne inšpekcije dela.

To pomeni, da mora o morebitni nameravani izvedbi »prisilnega« testiranja ali cepljenja pri delodajalcu nemudoma obvestiti pristojno inšpekcijo dela in zahtevati njeno mnenje in eventualno pravočasno ukrepanje v skladu z njenimi zakonskimi pooblastili, če ugotovi, da ta varnostni ukrep delodajalca tudi po njenem mnenju ni »ustrezen«. Omenjena določba ZVZD-1 se namreč glasi: »(2) Delavci ali njihovi predstavniki za varnost in zdravje pri delu lahko zahtevajo nadzor pristojne inšpekcije, kadar menijo, da delodajalec ni zagotovil ustreznih varnostnih ukrepov.« Glede na to, da so, kot rečeno, nekatera takšna »prisilna« testiranja napovedana že za prvi popraznični delovni dan, tj. 4. januarja 2021, je to v bistvu v dani situaciji tudi edini možen način morebitnega ukrepanja s strani posameznega sveta delavcev pri konkretnih delodajalcih.

Za morebitne bodoče tovrstne primere pa bomo kot Združenje svetov delavcev Slovenije na podlagi teh vaših opozoril o konkretni problematiki vsekakor poskušali nemudoma pridobiti tudi načelno mnenje pristojnih državnih inštitucij, predvsem Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter Inšpektorata RS za delo (IRSD). O njem vas bomo seveda nemudoma obvestili takoj, ko ga prejmemo.

Lep pozdrav,

Mato Gostiša,
generalni sekretar ZSDS

Zdravo še enkrat!

Obveščam vse člane združenja, da smo medtem prejeli tudi odgovor Ministrstva za delo na naše vprašanje o njihovem stališču do te čedalje bolj aktualne problematike (skupaj z našim odzivom nanj je objavljen na tej spletni strani na naslovu https://www.delavska-participacija.com/wp-content/uploads/2021/01/Mnenje-MDDSZ-o-prisilnem-testiranju-in-celjenju-delavcev-na-covid-19-z-odzivom-ZSDS.pdf). Na podlagi temeljitejše proučitve tega mnenja pa je Predsedstvo združenja oblikovalo in sprejelo tudi izpopolnjeno končno mnenje združenja o tej problematiki ter predlog Vladi RS in konkretna priporočila svetom delavcev za opredeljevanje in morebitno ukrepanje v podjejtih v zvezi s tem. To izpopolnjeno končno mnenje ZSDS je objavljeno v rubriki Stroka/Priporočila združenja na naslovu https://www.delavska-participacija.com/wp-content/uploads/2021/01/Mnenje-ZSDS-o-obveznem-testiranju-in-cepljenju_končna-verzija-29.1.2021.pdf, na tem mestu pa podajam zgolj kratek povzetek.

POVZETEK

1.
Vsestransko podpiramo prizadevanja delodajalcev za povečanje varnosti pred okužbami s covid-19 na delovnem mestu med drugim tudi s pomočjo organiziranih brezplačnih testiranj in/ali cepljenj za vse svoje zaposlene, vendar pa je na drugi strani treba striktno varovati ustavno zagotovljeno pravico posameznikov do nedotakljivosti njihove telesne in duševne integritete (35. člen Ustave RS). Zato so ti varstveni ukrepi pri posameznih delodajalcih ne glede na njihovo nesporno individualno in splošno družbeno »koristnost« dopustni le, če se izvajajo dosledno na »prostovoljni« podlagi in brez groženj z delovnopravnimi sankcijami za primer morebitne odklonitve s strani posameznikov (krivdna odpoved pogodbe o zaposlitvi, disciplinski ukrepi ipd.).

2.
Ni pravne podlage za različno obravnavanje testiranj in cepljenj v tem smislu – v obeh primerih gre po definiciji iz Zakona o pacientovih pravicah (ZPacP) za tipičen »medicinski poseg«, ki je dopusten samo s privolitvijo posameznika, ali pa, če je kot obvezen izrecno določen z zakonom. Obveznih/prisilnih testiranj in cepljenj za covid-19 pa (vsaj zaenkrat) ne določa noben zakon ali drug na njegovi podlagi izdan predpis, torej pomenijo protiustaven poseg oziroma ukrep.

3.
Delodajalec ima v primeru odklonitve testiranja/cepljenja pravico ravnati samozaščitno in konkretnim posameznikom odrediti delo na domu ali čakanje na delo doma, kar pa seveda ne sodi med delovnopravne »sankcije«. Ker gre za varstvo ustavnih pravic posameznikov, ki ga je dolžna zagotavljati država, je država dolžna v teh primerih delodajalcem v celoti refundirati tudi izplačana nadomestila plač.

4.
Zaradi nekaterih voluntarističnih pravnih razlag, po katerih naj bi bili tovrstni protiustavni posegi, zlasti obvezno testiranje, vendarle možni in pravno v zadostni meri pokriti s »splošnim« načelom iz 5. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1) o »dolžnosti delodajalcev« zagotavljati varno in zdravo delo (ta zakon naj bi bil torej po teh interpretacijah nad ustavo!), v praksi na tem področju trenutno vlada popolna zmeda in anarhija. Vlada RS bi zato morala to stanje nemudoma »presekati« (namesto da reševanje teh načelnih dilem prelaga na delodajalce same) z ustreznim interventnim predpisom, s katerim bi tovrstne ukrepe delodajalcem (tudi za primer covid-19) bodisi izrecno prepovedala bodisi izrecno dovolila in istočasno zanj zagotovila tudi ustrezno zakonsko podlago (ki pa bo lahko podvržena tudi morebitni ustavnosodni presoji).

5.
Sveti delavcev naj torej zaposlene kolikor mogoče spodbujajo k udeležbi na morebitnih testiranjih in cepljenjih, ki jih organizirajo njihovi delodajalci, vendar pa morajo po drugi strani načelno dosledno braniti tudi ustavno pravico vsakega posameznika, da udeležbo (brez morebitnih delovnopravnih sankcij) po svoji presoji odkloni.

6.
Zelo majhen, širše gledano skoraj zanemarljiv odstotek tistih, ki so po izkušnjah iz dosedanje prakse odklonili organizirana kolektivna testiranja na covid-19, ne utemeljuje morebitnih resnejših razmišljanj o uvedbi zakonsko obveznega testiranja na covid-19. Boj proti tej bolezni kaže zato tako na splošno graditi predvsem na promocijskih in spodbujevalnih ukrepih, ne na pravnih zapovedih in sankcijah zoper posamezne »kršilce«. Ali če parafraziramo nedavno izjavo ministrice za izobraževanje ob množičnem testiranju šolnikov: »glavna sankcija je lastna moralna odgovornost in vest«.

Lep pozdrav,

Mato Gostiša

Spoštovani!

Hvala za vaše članke. Prosim vas za komentar:

Ali lahko delodajalec izda zgolj seznam za testiranje (kjer se ne ve niti ali gre za vabilo, odredbo, odločbo ali drug pravni dokument) po elektronski pošti z najavo datuma in ure, ko se moraš zglasiti na testiranju, kjer moraš podpisati izjavo, da se strinjaš s testiranjem. V njem je zgolj nvedeno ime testa in kdo bo izvajalec, brez možnosti izbora. Obvestilo prispe praktično en delovni dan pred napovedanim testiranjem
Tako ni naslovnika niti časa, kamor bi svoje želeje in ugovore naslovil. Napotilo prispe po elektronski pošti od vodje, ki je tako edini naslovnikj za pripombe. Vodja tudi na štiri oči pove, da bodo sankcije za odklonitev.

Podobno pride po neudeležbi na testiranje, tokrat od kadrovske službe tik pred iztekom delovenga dne uredba, brez podpisov. V odredbi je navedeno, da si odklonil testiranje (ugovori niso nikakor obravnavani) in da imaš prepoved vstopa v podjetje, oziroma da boš odstranjen. Ker gre za pravno neveljaven dokumentbrez vsakih podpisov se je sploh težko odločiti ali naj bi ga upošteval ali ne.

Mar delavci še imamo sploh pravico do svojega telesa in integritete:

– pravica do pravnega sredstva(preko prejema uradnega sklepa, odločbe) https://zakonodaja.com/ustava/urs/25-clen-pravica-do-pravnega-sredstva

– seznanitev z možnostmi načina odjema vzorca http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO4281

– izbira načina testirnaja (slina, nos, nosno-želni odjem) https://www.racunovodstvo.net/zakonodaja/ustava-republike-slovenije/35-clen

– pravico do prostega izbora izvajalca zdravstvene dejavnosti http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO4281
http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO213

– predstavitev zakonitosti izvajanja posebnih presejalnih programov brez odločbe ustreznega ministrstva, po uredbi vlade.

– informacija o možnih izvajalcih

– utemeljitev nujnosti takih ukrepov

Delopdajalec se tudi sklicuje na uredbo http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=URED8241, Ta v svojih določilih predvideva posebne presejalne programe za dejavnosti šolstva, zdravstava, socialnega varstva. V 3. členu (pogoji za izvajanje posebnih programov in postopek njihovega ugotavljanja) opredeljuje: (2) Izpolnjevanje pogojev za izvajanje posebnih programov ugotavlja ministrstvo, pristojno za zdravje. Nadalje opredeljuje, da so za predloge o uvedbi posebnih presejalnih programov pristojna ministrstva.

Ali lahko komentirate:
1. Tako grobo kršitev temeljnih ustavnih svoboščin in zakonskih določil, kjer pritisk delavec doživlja kot hud napad, mobing.
2. V kakšni povezavi se lahko delodajalec skicuje na uredbo http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=URED8241

Hvala in lep pozdrav