Ta tema vsebuje 4 odgovori, ima 1 glas, in jo je nazadnje posodobil/a Mato Gostiša – ŠCID 1 teden, 6 dni nazaj.
-
AvtorPrispevki
-
Zoran Fijavž – UNITUR d.o.o.Spoštovani!
Imam vprašanje v povezavi s Sklepom našega Poslovodstva o obveznem testiranju z antigenskim testom na SARS-CoV-2, in sicer 1x tedensko.
Odklonitev testiranja pomeni kršitev delovnih obveznosti. Testiranje v celoti stroškovno pokrije Družba Unitur.Ker se name obračajo zaposleni v zvezi z omenjenim testiranjem in navajajo, da je to kršitev ustave, saj gre za poseg v človeško telo, bi imel vprašanje, če se kdo drug tudi srečuje s tem “problemom” in kako je “rešil” omenjeno težavo? Oziroma, kaj sploh svet delavcev lahko v tem primeru stori v okviru svojih pristojnosti in dolžnosti?
Hvala in lep pozdrav
Predsednik SD Unitur d.o.o.
Zoran Fijavž
Darka Jančar MAHLE Electric Drives Komen d.o.oSpoštovani.
Tudi pri nas se je vodstvo odločilo, da bo po praznikih 4.1.2021 izvajalo testiranje. Sicer ne bo z antigenskimi testi, temveč testiranje na prisotnost protiteles z odvzemom krvi. Testiranje naj bi bilo prostovoljno, vendar kdor se ne bo testiral, bo moral ostati še en teden doma in koristiti dopust. Delavci smo bili o tem obveščeni preko oglasnih desk zadnji dan pred kolektivnim dopustom (18.12.2020). Včeraj mi je predsednica našega sindikata sporočila, da nas delodajalec ne more poslati na prisilni dopust, lahko pa nas pošlje na čakanje na delo.
Tudi mene zanima kako naj se spopademo s tem, kakšna pooblastila ima delodajalec. Ali res lahko na tak način izsiljuje testiranje? Sedaj je testiranje, kaj pa, ko bo prišlo na vrsto cepljenje? Ali smo delavci res tako nepomembni, da lahko delajo z nami kar hočejo?
Lep pozdrav.
Darka Jančar
Predsednica SD MED Komen
Simon Zarabec, Adria Mobil, d.o.o.Pozdravljeni,
tudi v našem podjetju Adria Mobil, imamo za prvi dan dela, 04.01.2021, napovedan hitri antigenski test vseh zaposlenih.
Ker se srečujemo z enakimi vprašanji, kot jih navajata g.Fijavž in ga.Jančar tudi mi, bi bila kakršnakoli pomoč zelo dobrodošla!
Kaj lahko delavski predstavniki storimo v tem primeru?Srečno in zdravo vsem!
Predsednik Sveta delavcev
Simon Zarabec
Mato Gostiša – ŠCIDZdravo!
Vse tri zgoraj predstavljene situacije oziroma prakse »prisilnega« testiranja (pod grožnjo takšnih ali drugačnih delovnopravnih sankcij), ki v danih razmerah skoraj zanesljivo niso osamljeni primeri, brez dvoma odpirajo vrsto načelnih in konkretnih pravnih vprašanj, na katera v tem trenutku žal še nimamo nekih pravno »merodajnih« odgovorov (ne v obliki ustreznih pravnih mnenj pristojnih državnih institucij ne v obliki takšne ali drugačne konkretne sodne prakse), ki bi vam jih lahko posredoval s strani Združenja svetov delavcev Slovenije (ZSDS).
Zato lahko v vlogi generalnega sekretarja ZSDS za zdaj glede tega predstavim le svoje osebno mnenje, ki pa je sicer zelo decidirano. In sicer trdim, da gre v opisanih primerih za protipravne prakse, ki so sporne tako z vidika skladnosti z Ustavo RS (v njenih določbah o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah, zlasti še glede varstva nedotakljivosti človekove telesne in duševne integritete) kot tudi z vidika skladnosti z veljavno zakonodajo s področja delovnih razmerij in varnosti pri delu.
O tem, ali gre morda v opisanih primerih dejansko (tudi) za protiustavna ravnanja delodajalcev, seveda lahko odloči le Ustavno sodišče RS. Ker pa po ustaljeni ustavnosodni presoji razna »združenja« (kar kajpak velja tudi za ZSDS!) ne morejo biti neposredni predlagatelji ustavnih sporov, se verjetno kaže v danem primeru bolj osredotočiti predvsem na morebitne druge možne učinkovite pravne poti za zavarovanje pravic prizadetih delavcev. V ta namen bi bilo seveda treba to problematiko detajlneje proučiti z vidika celotne delovnopravne zakonodaje, kar bi vsekakor zahtevalo kar precej časa, ki pa ga v danih razmerah žal ni na razpolago, ampak je treba ukrepati »hitro«, če naj bo to ukrepanje pravočasno, s tem pa tudi dejansko smiselno in učinkovito. Zato lahko vsem svetom delavcev, ki se v svojih sredinah srečujete (ali se boste morda v kratkem srečali) s tovrstnimi situacijami, zaenkrat »na hitro« priporočim le, da se kot SD postavite na naslednje
načelno stališče:
Povsem razumemo hude dileme delodajalcev v prizadevanjih za ohranitev proizvodnje ob hkratnem zagotavljanju varnih delovnih pogojev za delavce v skladu z določili Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1), vendar pa menimo, da je morebitna odreditev »obveznega« testiranja ali cepljenja glede Covid-19 (pod grožnjo kakršnegakoli s tem povezanega delovnopravnega sankcioniranja delavcev v primeru njegove odklonitve) z enostranskim pravnim aktom delodajalca – vsaj dokler to vprašanje ne bo tako ali drugače urejeno z veljavno (bodisi redno bodisi intertventno) zakonodajo – absolutno nesprejemljiva, ker
1. lahko pomeni nedopusten poseg v nedotakljivost človekove telesne in duševne integritete kot eno od človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki jo določa 35. člen Ustave Republike Slovenije, zaradi česar ga v nobenem primeru delavcem ni mogoče »predpisati« s kakršnimkoli enostranskim pravnim aktom delodajalca (npr. sklepom, pravilnikom, odredbo, izjavo o varnosti z oceno tveganja ipd.), ampak ga je mogoče uveljaviti le ob njihovem soglasju;
2. negotova in kratkotrajna (in še to le pogojna) praktična učinkovitost tega ukrepa v varstvenem smislu ni sorazmerna teži njegovega posega v osebno sfero delavcev in zato ne opravičuje delodajalčeve pravice do njegove uporabe v nasprotju z voljo delavcev;
3. ne gre za »delovno obveznost« delavcev, določeno z zakonom, kolektivno pogodbo ali pogodbo o zaposlitvi, katere kršitev bi lahko med trajanjem že sklenjenega delovnega razmerja imela kakršnekoli negativne posledice za delovnopravni status delavca (npr. odpoved veljavne pogodbe o zaposlitvi, prisilna odreditev koriščenja letnega dopusta v nasprotju z namenom te zakonske pravice ipd.).Varnih delovnih pogojev kot svojo zakonsko dolžnost po ZVZD-1 torej delodajalec v nobenem primeru ne more po prosti presoji zagotavljati z ukrepi, ki so lahko ustavno sporni in bi utegnili pomeniti kršenje človekovih pravic delavcev, kajti ni tako močnega družbenega »nadinteresa«, ki bi to lahko pravno opravičeval. Predvsem pa takšne pravno delikatne in lahko tudi zelo »dvomljive« odločitve tudi sicer nikakor ne bi smele biti prepuščene v domeno proste presoje posameznih delodajalcev, ampak bi morala to odločitev nase prevzeti država, ki se v tem primeru žal obnaša skrajno farizejsko. Po eni strani si sama – ravno zaradi zgoraj navedenih dilem glede ustavnosti takšnega postopanja – očitno ne upa s kakim zakonom ali odlokom »zapovedati« ne obveznega testiranja, še manj pa obveznega cepljenja zoper Covid-19 na splošno za vse državljane, po drugi pa prek raznih »nezavezujočih« mnenj nekaterih državnih organov spodbuja delodajalce k sprejemanju tovrstnih ukrepov za »njihove« delavce, češ da jim to nesporno dopušča in celo nalaga famozni 5. člen ZVZD-1 s svojo »načelno« določitvijo njihove odgovornosti za varno in zdravo delo.
Kar je povsem nedopustno. Naj torej Vlada RS – namesto da težko breme odločanja o primernosti in dopustnosti obravnavanega »prisilnega« ukrepa v boju proti Covid-19 preprosto prelaga na delodajalce same – raje:
• bodisi sprejme zakon, ki bo delodajalcem nudil ustrezno pravno podlago za morebitno uporabo ukrepa »prisilnega« testiranja in cepljenja, s čimer bo sama prevzela tudi odgovornost za morebitno neustavnost takšnega zakona,
• bodisi delodajalcem jasno pove, da se tega ukrepa v praksi ne smejo posluževati zaradi njegove protiustavnosti.
Ne enega ne drugega za zdaj nimamo, delodajalci in delavski predstavniki pa se v praksi pač sami otepajo s tovrstnimi dilemami.Če oziroma dokler ne bo s kakim predpisom ali pa morebitno ustavno odločbo drugače odločeno, torej »prisilnega« testiranja ali cepljenja delavcev ni mogoče šteti kot »ustrezen« varnostni ukrep v smislu ZVZD-1. Posebej še, če ta ni bil predhodno izrecno določen z veljavno (tj. po opravljenem predpisanem skupnem posvetovanju s svetom delavcev skladno z določbo 91. člena ZSDU) sprejeto izjavo o varnosti z oceno tveganja, zato lahko delodajalec za svoje zaposlene organizira brezplačno testiranje ali cepljenje samo na prostovoljni podlagi.
Pri tem izpostavljamo svoje trdno prepričanje, da so prav delavci sami tisti, ki so že po logiki stvari daleč najbolj zainteresirani za to, da se produkcijski procesi pri delodajalcih, od katerih so v končni fazi s svojimi zaposlitvami tudi sami odvisni, tudi v teh »izrednih« razmerah čim bolj nemoteno nadaljujejo. Morebitnega apriornega nasprotovanja tovrstnim testiranjem, če se zdijo koristna, torej s strani delavcev ni pričakovati. Zato so kakršnekoli metode prisiljevanja v zvezi s tem še toliko bolj nesmiselne in neprimerne.
* * *
Glede možnosti konkretnega ukrepanja pa ima svet delavcev v primeru, če delodajalec ne bi upošteval njegovega tovrstnega opozorila na nezakonitost, skladno z določbo drugega odstavka 48. člena ZVZD-1 izrecno zakonsko pravico (in po mojem osebnem mnenju hkrati tudi moralno dolžnost do delavcev, ki so ga izvolili)
zahtevati nadzor pristojne inšpekcije dela.
To pomeni, da mora o morebitni nameravani izvedbi »prisilnega« testiranja ali cepljenja pri delodajalcu nemudoma obvestiti pristojno inšpekcijo dela in zahtevati njeno mnenje in eventualno pravočasno ukrepanje v skladu z njenimi zakonskimi pooblastili, če ugotovi, da ta varnostni ukrep delodajalca tudi po njenem mnenju ni »ustrezen«. Omenjena določba ZVZD-1 se namreč glasi: »(2) Delavci ali njihovi predstavniki za varnost in zdravje pri delu lahko zahtevajo nadzor pristojne inšpekcije, kadar menijo, da delodajalec ni zagotovil ustreznih varnostnih ukrepov.« Glede na to, da so, kot rečeno, nekatera takšna »prisilna« testiranja napovedana že za prvi popraznični delovni dan, tj. 4. januarja 2021, je to v bistvu v dani situaciji tudi edini možen način morebitnega ukrepanja s strani posameznega sveta delavcev pri konkretnih delodajalcih.
Za morebitne bodoče tovrstne primere pa bomo kot Združenje svetov delavcev Slovenije na podlagi teh vaših opozoril o konkretni problematiki vsekakor poskušali nemudoma pridobiti tudi načelno mnenje pristojnih državnih inštitucij, predvsem Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter Inšpektorata RS za delo (IRSD). O njem vas bomo seveda nemudoma obvestili takoj, ko ga prejmemo.
Lep pozdrav,
Mato Gostiša,
generalni sekretar ZSDS
Mato Gostiša – ŠCIDKer obstaja določena verjetnost, da se bo “uradno” mnenje Inšpektorata RS za delo v nasprotju z mojim zgoraj objavljenim kljub vsemu nagnilo v smer dopustnosti ukrepa “prisilnega” testiranja oziroma cepljenja (češ, da ga je mogoče kljub njegovi očitni ustavni spornosti opravičiti s splošno dolžnostjo delodajalca po ZVZD-1, da mora zagotavljati varno delovno okolje), naj to svoje zgoraj objavljeno pravno mnenje iz prejšnjega tedna, ki v osnovi vsekakor ostaja še naprej enako, dopolnim še z napotkom za ravnanje svetov delavcev v teh primerih. Pri tem izhajam iz dejstva, da drugih možnih (realnih) pravnih poti za moebitno preprečitev spornega prisilnega testiranja in cepljenja (razen zgoraj predlagane zahteve za “inšpekcijski nadzor”) sveti delavcev v bistvu niti nimajo, zato bi morali poskušati zagotoviti vsaj ustrezno dopolnitev izjave o varnosti z oceno tveganja.
* * *
V primeru morebitnega mnenja inšpekcije dela, da obravnavani ukrep prisilnega testiranja kljub vsemu načeloma ni sporen, pa bi moral svet delavcev vztrajati vsaj pri tem, da je lahko sprejet in realiziran izključno samo pod pogojem, če je bil kot tak predhodno izrecno določen in ustrezno strokovno utemeljen v veljavno sprejeti »izjavi o varnosti z oceno tveganja« v posameznem podjetju. Ta pa je lahko skladno z določili 91. člena Zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju (ZSDU) v zvezi s 17. in 46. členom Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1) sprejeta izključno le po predhodno izvedenem skupnem posvetovanju s svetom delavcev kot (iz)voljenim delavskim predstavništvom za to področje. Določba petega odstavka 17. člena ZVZD-1 se tako glasi: »(5) V izjavi o varnosti mora delodajalec k pisni oceni tveganja priložiti zapisnik o posvetovanju z delavci oziroma njihovimi predstavniki.«
Če torej delodajalec obravnavane ukrepe v zvezi s Covid-19, ki imajo za delavce med drugim lahko tudi neposredne delovnopravne posledice, sprejme kar »enostransko« (npr. v obliki sklepa, navodila, pravilnika ipd.) in brez predpisanega vključevanja delavskih predstavnikov v to odločanje, gre za evidentno kršitev veljavne zakonodaje. Konkretno gre za (najmanj) dva prekrška delodajalca, in sicer za prekršek po:
• 16. točki 91. člena ZSDU (»če ne zahteva skupnega posvetovanja glede statusnih in kadrovskih vprašanj v roku 15 dni pred sprejemom odločitve«), za katerega je zagrožena globa od 4.000 do 20.000 evrov za pravno osebo in 2.000 do 4.000 evrov za odgovorno osebo pravne osebe;
• 5. točki 76. člena ZVZD-1 (»če v izjavi o varnosti k oceni tveganja ne predloži zapisnika o posvetovanju z delavci oziroma z njihovimi predstavniki«), za katerega je zagrožena globa od 2.000 do 40.000 evrov za pravno osebo in 500 do 4.000 evrov za odgovorno osebo pravne osebe.Lep pozdrav,
Mato Gostiša,
generalni sekretar ZSDS -
AvtorPrispevki