Spoštovani.
Tudi pri nas se je vodstvo odločilo, da bo po praznikih 4.1.2021 izvajalo testiranje. Sicer ne bo z antigenskimi testi, temveč testiranje na prisotnost protiteles z odvzemom krvi. Testiranje naj bi bilo prostovoljno, vendar kdor se ne bo testiral, bo moral ostati še en teden doma in koristiti dopust. Delavci smo bili o tem obveščeni preko oglasnih desk zadnji dan pred kolektivnim dopustom (18.12.2020). Včeraj mi je predsednica našega sindikata sporočila, da nas delodajalec ne more poslati na prisilni dopust, lahko pa nas pošlje na čakanje na delo.
Tudi mene zanima kako naj se spopademo s tem, kakšna pooblastila ima delodajalec. Ali res lahko na tak način izsiljuje testiranje? Sedaj je testiranje, kaj pa, ko bo prišlo na vrsto cepljenje? Ali smo delavci res tako nepomembni, da lahko delajo z nami kar hočejo?
Lep pozdrav.
Darka Jančar
Predsednica SD MED Komen

Zdravo!

Vse tri zgoraj predstavljene situacije oziroma prakse »prisilnega« testiranja (pod grožnjo takšnih ali drugačnih delovnopravnih sankcij), ki v danih razmerah skoraj zanesljivo niso osamljeni primeri, brez dvoma odpirajo vrsto načelnih in konkretnih pravnih vprašanj, na katera v tem trenutku žal še nimamo nekih pravno »merodajnih« odgovorov (ne v obliki ustreznih pravnih mnenj pristojnih državnih institucij ne v obliki takšne ali drugačne konkretne sodne prakse), ki bi vam jih lahko posredoval s strani Združenja svetov delavcev Slovenije (ZSDS).

Zato lahko v vlogi generalnega sekretarja ZSDS za zdaj glede tega predstavim le svoje osebno mnenje, ki pa je sicer zelo decidirano. In sicer trdim, da gre v opisanih primerih za protipravne prakse, ki so sporne tako z vidika skladnosti z Ustavo RS (v njenih določbah o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah, zlasti še glede varstva nedotakljivosti človekove telesne in duševne integritete) kot tudi z vidika skladnosti z veljavno zakonodajo s področja delovnih razmerij in varnosti pri delu.

O tem, ali gre morda v opisanih primerih dejansko (tudi) za protiustavna ravnanja delodajalcev, seveda lahko odloči le Ustavno sodišče RS. Ker pa po ustaljeni ustavnosodni presoji razna »združenja« (kar kajpak velja tudi za ZSDS!) ne morejo biti neposredni predlagatelji ustavnih sporov, se verjetno kaže v danem primeru bolj osredotočiti predvsem na morebitne druge možne učinkovite pravne poti za zavarovanje pravic prizadetih delavcev. V ta namen bi bilo seveda treba to problematiko detajlneje proučiti z vidika celotne delovnopravne zakonodaje, kar bi vsekakor zahtevalo kar precej časa, ki pa ga v danih razmerah žal ni na razpolago, ampak je treba ukrepati »hitro«, če naj bo to ukrepanje pravočasno, s tem pa tudi dejansko smiselno in učinkovito. Zato lahko vsem svetom delavcev, ki se v svojih sredinah srečujete (ali se boste morda v kratkem srečali) s tovrstnimi situacijami, zaenkrat »na hitro« priporočim le, da se kot SD postavite na naslednje

načelno stališče:

Povsem razumemo hude dileme delodajalcev v prizadevanjih za ohranitev proizvodnje ob hkratnem zagotavljanju varnih delovnih pogojev za delavce v skladu z določili Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1), vendar pa menimo, da je morebitna odreditev »obveznega« testiranja ali cepljenja glede Covid-19 (pod grožnjo kakršnegakoli s tem povezanega delovnopravnega sankcioniranja delavcev v primeru njegove odklonitve) z enostranskim pravnim aktom delodajalca – vsaj dokler to vprašanje ne bo tako ali drugače urejeno z veljavno (bodisi redno bodisi intertventno) zakonodajo – absolutno nesprejemljiva, ker
1. lahko pomeni nedopusten poseg v nedotakljivost človekove telesne in duševne integritete kot eno od človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki jo določa 35. člen Ustave Republike Slovenije, zaradi česar ga v nobenem primeru delavcem ni mogoče »predpisati« s kakršnimkoli enostranskim pravnim aktom delodajalca (npr. sklepom, pravilnikom, odredbo, izjavo o varnosti z oceno tveganja ipd.), ampak ga je mogoče uveljaviti le ob njihovem soglasju;
2. negotova in kratkotrajna (in še to le pogojna) praktična učinkovitost tega ukrepa v varstvenem smislu ni sorazmerna teži njegovega posega v osebno sfero delavcev in zato ne opravičuje delodajalčeve pravice do njegove uporabe v nasprotju z voljo delavcev;
3. ne gre za »delovno obveznost« delavcev, določeno z zakonom, kolektivno pogodbo ali pogodbo o zaposlitvi, katere kršitev bi lahko med trajanjem že sklenjenega delovnega razmerja imela kakršnekoli negativne posledice za delovnopravni status delavca (npr. odpoved veljavne pogodbe o zaposlitvi, prisilna odreditev koriščenja letnega dopusta v nasprotju z namenom te zakonske pravice ipd.).

Varnih delovnih pogojev kot svojo zakonsko dolžnost po ZVZD-1 torej delodajalec v nobenem primeru ne more po prosti presoji zagotavljati z ukrepi, ki so lahko ustavno sporni in bi utegnili pomeniti kršenje človekovih pravic delavcev, kajti ni tako močnega družbenega »nadinteresa«, ki bi to lahko pravno opravičeval. Predvsem pa takšne pravno delikatne in lahko tudi zelo »dvomljive« odločitve tudi sicer nikakor ne bi smele biti prepuščene v domeno proste presoje posameznih delodajalcev, ampak bi morala to odločitev nase prevzeti država, ki se v tem primeru žal obnaša skrajno farizejsko. Po eni strani si sama – ravno zaradi zgoraj navedenih dilem glede ustavnosti takšnega postopanja – očitno ne upa s kakim zakonom ali odlokom »zapovedati« ne obveznega testiranja, še manj pa obveznega cepljenja zoper Covid-19 na splošno za vse državljane, po drugi pa prek raznih »nezavezujočih« mnenj nekaterih državnih organov spodbuja delodajalce k sprejemanju tovrstnih ukrepov za »njihove« delavce, češ da jim to nesporno dopušča in celo nalaga famozni 5. člen ZVZD-1 s svojo »načelno« določitvijo njihove odgovornosti za varno in zdravo delo.

Kar je povsem nedopustno. Naj torej Vlada RS – namesto da težko breme odločanja o primernosti in dopustnosti obravnavanega »prisilnega« ukrepa v boju proti Covid-19 preprosto prelaga na delodajalce same – raje:
• bodisi sprejme zakon, ki bo delodajalcem nudil ustrezno pravno podlago za morebitno uporabo ukrepa »prisilnega« testiranja in cepljenja, s čimer bo sama prevzela tudi odgovornost za morebitno neustavnost takšnega zakona,
• bodisi delodajalcem jasno pove, da se tega ukrepa v praksi ne smejo posluževati zaradi njegove protiustavnosti.
Ne enega ne drugega za zdaj nimamo, delodajalci in delavski predstavniki pa se v praksi pač sami otepajo s tovrstnimi dilemami.

Če oziroma dokler ne bo s kakim predpisom ali pa morebitno ustavno odločbo drugače odločeno, torej »prisilnega« testiranja ali cepljenja delavcev ni mogoče šteti kot »ustrezen« varnostni ukrep v smislu ZVZD-1. Posebej še, če ta ni bil predhodno izrecno določen z veljavno (tj. po opravljenem predpisanem skupnem posvetovanju s svetom delavcev skladno z določbo 91. člena ZSDU) sprejeto izjavo o varnosti z oceno tveganja, zato lahko delodajalec za svoje zaposlene organizira brezplačno testiranje ali cepljenje samo na prostovoljni podlagi.

Pri tem izpostavljamo svoje trdno prepričanje, da so prav delavci sami tisti, ki so že po logiki stvari daleč najbolj zainteresirani za to, da se produkcijski procesi pri delodajalcih, od katerih so v končni fazi s svojimi zaposlitvami tudi sami odvisni, tudi v teh »izrednih« razmerah čim bolj nemoteno nadaljujejo. Morebitnega apriornega nasprotovanja tovrstnim testiranjem, če se zdijo koristna, torej s strani delavcev ni pričakovati. Zato so kakršnekoli metode prisiljevanja v zvezi s tem še toliko bolj nesmiselne in neprimerne.

* * *

Glede možnosti konkretnega ukrepanja pa ima svet delavcev v primeru, če delodajalec ne bi upošteval njegovega tovrstnega opozorila na nezakonitost, skladno z določbo drugega odstavka 48. člena ZVZD-1 izrecno zakonsko pravico (in po mojem osebnem mnenju hkrati tudi moralno dolžnost do delavcev, ki so ga izvolili)

zahtevati nadzor pristojne inšpekcije dela.

To pomeni, da mora o morebitni nameravani izvedbi »prisilnega« testiranja ali cepljenja pri delodajalcu nemudoma obvestiti pristojno inšpekcijo dela in zahtevati njeno mnenje in eventualno pravočasno ukrepanje v skladu z njenimi zakonskimi pooblastili, če ugotovi, da ta varnostni ukrep delodajalca tudi po njenem mnenju ni »ustrezen«. Omenjena določba ZVZD-1 se namreč glasi: »(2) Delavci ali njihovi predstavniki za varnost in zdravje pri delu lahko zahtevajo nadzor pristojne inšpekcije, kadar menijo, da delodajalec ni zagotovil ustreznih varnostnih ukrepov.« Glede na to, da so, kot rečeno, nekatera takšna »prisilna« testiranja napovedana že za prvi popraznični delovni dan, tj. 4. januarja 2021, je to v bistvu v dani situaciji tudi edini možen način morebitnega ukrepanja s strani posameznega sveta delavcev pri konkretnih delodajalcih.

Za morebitne bodoče tovrstne primere pa bomo kot Združenje svetov delavcev Slovenije na podlagi teh vaših opozoril o konkretni problematiki vsekakor poskušali nemudoma pridobiti tudi načelno mnenje pristojnih državnih inštitucij, predvsem Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter Inšpektorata RS za delo (IRSD). O njem vas bomo seveda nemudoma obvestili takoj, ko ga prejmemo.

Lep pozdrav,

Mato Gostiša,
generalni sekretar ZSDS